MIA ZABELKA: M (Monotype Records, 2011) (ponovitev 11. 12. 2011 ob 00.30)

Oddaja
4. 12. 2011 - 19.00

Avstrijska avantgardna violinistka Mia Zabelka nas tokrat preseneča z njeno prvo samostojno ploščo M, izdano pri odlični poljski založbi Monotype Records. Gre za nadgradnjo iskanja meja zvočnosti, ki ga umetnica zasleduje s pomočjo dialoga električne violine in žive elektronike, ter uporabe glasu in telesa kot organski zvočni kontrapunk prvemu.

* Avstrijska pionirka elektro-akustične godbe Mia Zabelka, ki smo jo iz preteklosti vajeni predvsem v povezavi z različnimi kolektivi, projekti ali zgolj po sodelovanju z bolj ali manj poznanimi glasbeniki, nas tokrat preseneča s svojo prvo samostojno ploščo M, izdano pri odlični poljski založbi Monotype Records.

Prav v samostojni formi projekta, katere sad je pričujoči studijski izdelek, gre mogoče iskati potezo, s katero se je Mia najbolj oddaljila od dosedanje ustvarjalne poti. Njeno večplastno delovanje, ki se je v preteklosti uresničevalo v najrazličnejših glasbenih projektih, okoljih, situacijah in mnogokrat tudi v multimedijskih umetniških delih, je Mijo izoblikovalo v izkušeno in raznovrstno glasbenico. Zatorej njen sloves ene najbolj inovativnih violinistk svetovnega merila nikakor ne preseneča, saj jo mnogi večkrat postavljajo ob bok imen, kot sta Laurie Anderson in Jon Rose.

Album z enostavnim naslovom M stilsko in estetsko ne prinaša novosti od pretekle Miine glasbene zapuščine. Prav nasprotno, album potrjuje umetniške nazore in cilje, ki jih glasbenica zasleduje že vrsto let. Prav korak v samostojnost, Mia je namreč celoten zvočni material plošče, torej od električne violine, žive elektronike, pa vse do odpetih vokalnih delov, aranžirala in posnela sama. Tako se nam predstavlja popolnoma gola omejitev in pomoči, ki jih navadno s seboj prinaša interakcija z drugimi glasbeniki.

Posledica je pristno izročilo glasbenice, ki že ves čas raziskuje meje zvočnosti svoje električne violine, s katero preko uporabe efektov barvno manipulira, včasih vse neprepoznavnosti. Na drugo stran postavlja sebe, v smislu svoje lastne telesne zvočnosti, ki jo dojema dlje od zgolj človeška glasu, ampak širše v smislu telesa kot zvočnega objekta. Ta je neprestano v kontrapunktu do artefakta, ki ga predstavlja violina, determinirana sekvenca žive elektronike ali preprosto ne popolnoma nadzavarovano plat zvočne slike. Njena podoba popolne zvočnosti je torej mogoča le v stiku s telesnim, z njo samo, torej s popolnoma determinirano in kontrolirano akustično realnostjo.

Album sestavlja sedem med seboj podobnih, a spet drugje različnih kompozicij. Poleg uporabe maloštevilnega 'inštrumentarija' je skupni imenovalec plošče nekakšna melanholična atmosfera, ki jo oblikujejo vzorčno-ponavljajoče zvočne podlage. Preplet električne violine, Miinega glasu in nenazadnje precejšna uporaba efektov in žive elektronike nam prinašata zvočno zgodbo, ki sega od ekstremno minimalističnih, skoraj igrivo ponavljajočih melodij, pa vse do grobih, spektralno zgoščenih violinskih glissandov, ki prinašajo nekakšno olajšanje in vrhunec loopiranim vzorcem. Pričara se nam torej zvočna pokrajina, ki nas skoraj prepriča, da omenjena glasba služi kot nekakšen soundtrack panoramskim posnetkom divje narave. Kljub vsemu pa so posamezne skladbe vsaka zgodba zase. Vsako zaznamuje drugačna struktura in pristop, ki sta vedno v službi vizije, ki jo Mia skozi posamezno skladbo raziskuje.

Že v uvodni » Koerperklangmaschine« smo priča sprva enostavnim violinskim pizzicatom, ki se polagoma z loopanjem in z uporabo različnih delayev nadgrajujejo v kompleksno zvočno gmoto. Rezultat je nekakšen ritmično nepravilen violinski kanon, ki vse bolj raste v preplet s feedbackom v ozadju, dokler na koncu ne privrejo na površje oddaljene violinske sirene, ki z glissando-delay cresendom barvno preplavijo zvočni prikaz.

Sledečo 16-minutno temačno epopejo »Opus M« zaznamujejo neskončno dolge melodije, ki nad skoraj nepremično zvočno texturo letajo z vseh strani, kot nekakšna aerofonska violinska plovila. Na tem mestu velja omeniti Miino genialnost v ustvarjanju svojevrstnih zvočnih barv, ki na trenutke radikalno mutirajo prvobitno spektralno lastnost inštrumenta. Poleg izrednega občutka pri uporabi efektov gre pohvala tudi širokemu spektru dinamik, s katerimi posega nad strune svoje violine.

Igrivo zastavljena »Mind scratching« prinaša popolnoma drugačno zvočno podobo. Če je do sedaj vodilno vlogo odigrala violina, je v omenjeni skladbi popolnoma odsotna. Njeno mesto prevzamejo številni nasneti vokalni parti, ki vertikalno rastejo v polifonično raztezanje toka misli, kot nam podaja že sam naslov skladbe.
Otožno orientirana »Malstrom« zopet prinaša neskončne melodije, ki so tokrat harmonično obogatene s strani žive elektronike, ki z loopanjem in dodajanjem delaya naraščajo do skoraj kromatične hrupne zasičenosti.

Zanimiva muzikalnost Miinega vokala in že večkrat omenjeni temačni podstati violine in žive elektronike nam prinašajo »Adil'iu«, ki združuje znotraj omenjene kompozicije vse zvočne poetike, uporabljene skozi celoten album, in tako skladbo umestijo kot vrhunec celotne plošče.

Preko distorzirano agresivne »Tenebrae«, v kateri se glasbenica svobodnejše spoprijema z godalom, preidemo na poslednjo skladbo plošče » Roter halbmond«. Podobno kot v uvodni »Koerperklangmaschine« se Mia v zaključni skladbi minimalistično loteva gradnje kompleksne strukture. Tokrat, za razliko od uvodne skladbe, ubere drugačno, bolj urejeno poliritmično formulo, s katero ustvari sijajno mantrično podlago kasnejšim dionističnim violinskim partom, ki dinamično rastejo v plastično konfuzni zaključek.

Mia Zabelka je preko ponavljajočega minimalizma, neskončno dolgih melodij in s telesnim odzivom na zvočne objekte uspela ustvariti svojevrstno zvočno pokrajino, ki nas za dobro uro odnese nekam v neznano. Glede na lanskoletni avdio-vizualen performance skupaj s soimenjakinjo Mio Makela na festivalu PixxelPoint, v katerem je Mia s svojim živim nastopom zvočno obogatila predvajane posnetke, bi glasba s plošče M na trenutke morda res bolje zaživela v povezavi z video komponento. Vsekakor pričujoča glasba deluje še kako samozadostno. Mia je s samostojnim izdelkom storila pogumen korak naprej v svojem stalnem raziskovanju še ne odkritij zvočnih sfer, saj je tokrat dokazala, da to zmore tudi brez sodelovanja in pomoči kogarkoli.

pripravil Tadej Stolić

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.