5. 11. 2015 – 19.00

MICACHU AND THE SHAPES: Good Sad Happy Bad

Vir: Naslovnica

Rough Trade, 2015

 

Micachu and The Shapes je britanski trio, ki ga sestavljajo ustanovna članica Mica Levi oziroma Micachu, glasbenica in producentka Raisa Khan ter bobnar Marc Pell. V triu seveda najbolj izstopa Micachu, ki poleg delovanja z bendom uspešno kroji tudi svojo solo kariero. Najbolj omembe vreden je seveda lanskoletni film Under the Skin režiserja Johnatana Glazerja, v katerem igra Scarlett Johansson in za katerega je Micachu skomponirala soundtrack. Ta ji je prinesel nagrado za najboljši filmski soundtrack na evropskem filmskem festivalu in nominacijo za nagrado BAFTA za najboljšo filmsko glasbo.

Sicer pa je Micachu klasično izobražena glasbenica, hči dveh glasbenikov, ki je svoje prve kompozicije napisala že pri svojem četrtem letu starosti. Ko je študirala na šoli Guildhall za glasbo in dramo, so ji naročili glasbo za Londonski filharmonični orkester. Kot soavtorica in producentka se je Micachu podpisala tudi na Tirzin EP I’m Not Dancing, ki je izšel pri založbi Greco-Roman in požel odobravanje kritikov.

Micachu and the Shapes so ob ustanovitvi hitro našli zavetje pri založbi Accidental, ki jo vodi Matthew Herbert. Pod njegovo producentsko taktirko so posneli prvi album, ki nosi naslov Jewellery. Kaj kmalu so jih opazili pri založbi Rough Trade in tudi uradno izdali njihov album, ki je ravno še ujel val takrat počasi iztekajoče se dominance tako imenovane indie glasbe. Leta 2011 je sledil live album Chopped and Screwed at Kings Place skupaj z London Sinfonieta, drugi studijski album z naslovom Never pa so povili leto kasneje. 

Nocoj poslušamo že tretjo studijsko ploščo, ki nosi naslov Good Sad Happy Bad in je kot vse predhodne izdaje zasedbe izšla pri Rough Trade. Na plošči je 13 novih skladb, ki so v veliki meri nastale kot rezultat skrivnih jam sessionov, ki jih je v studiu v Londonu snemal njihov bobnar Marc Pell. Ko sta se mu pri jammanju pridružili še Micachu in Raisa Khan, so nastale grobe skice komadov, ki pa se jih niso trudili rafinirati in spolirati. Namesto tega so jih raje ohranili v njihovi karseda surovi obliki, kar vnese svežino na to ploščo. Učinek se kaže v tem, da je zvočna podoba plošče pristnejša, nemara celo bolj pankerska kot njihovi predhodni albumi. 

Besedila komadov ostajajo preprosta, imajo le nekaj verzov in po večini jih zapoje Micah Levi s svojim naravnim vokalom, ki pa je vendarle nekoliko dodatno zdistorziran. Četudi v skladbi Suffering dajejo malce najstniški vtis s ponavljanjem verza “life is only suffering”, pa vseeno pokažejo določeno raven zrelosti z verzom “that keeps my conscious clean”. V komadu Thinking It lahko poslušamo tudi Raiso Khan, kako kontemplira o zdravem načinu življenja z opustitvijo kajenja in umestitvijo teka v svoj rekreacijski režim. Komad Sad, ki je tudi eden izmed singlov s plošče, zveni kot ostanek s prejšnjih plošč, medtem ko je Oh Baby edini komad, ki je res vreden pritiska na gumb za ponavljanje.

Zaradi surovega, skoraj garažnega zvoka plošča Good Sad Happy Bad daje vtis, kot da bi bila prvenec, a je vendarle rezultat večletnega slogovnega dozorevanja benda. Njihovi dosedanji izdelki so bili na prvo žogo spevni in po par poslušanjih nadležni, kot se za pravo indie ploščo spodobi, in temu se tudi na plošči, ki jo poslušamo danes, ne bo moč ogniti. Vseeno pa je ta efekt, z izjemo komada Sad, bistveno manjši in manj vsiljiv. Svojevrsten zvok to pot pridobivajo na bolj preprost in organski način. Če so na prvi plošči za inštrument uporabili tudi sesalec, se na tej poslužujejo le nepravilno uglašenih inštrumentov. Kompleksnejših kitarskih solov od benda najbrž ni nihče pričakoval, vseeno pa bi po dobrih sedmih letih obstoja benda morda pričakovali kaj bolj kompleksnega. Tako pa bo v njihovi preprostosti kmalu zmanjkalo poslušalskih doživetij, ki jih lahko nudi res dobra plošča. Ne pravim, da je Good Sad Happy Bad slaba plošča, a že zaradi konceptualnih omejitev ne more biti presežna. Znotraj svojih okvirjev plošča dobro funkcionira, saj je Mica Levi že večkrat dokazala svojo spretnost, ko gre za komponiranje in produciranje nekonvencionalne glasbe. Vseeno pa bi od nje namesto art-pop projektov morda raje slišali še kak res hud soundtrack.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.