Samozaložba, 2015

Morda ste za neumornega avstrijskega glasbenega ustvarjalca Wolfganga Möstla že slišali, morda vam je na uho prišlo katero izmed del zasedb Sex Jams, Killed by 9V Batteries ali danes obravnavanih Mile Me Deaf, pri katerih je ali pa še vedno aktivno ustvarja vse od preteklega desetletja, velika verjetnost pa je, da boste za Wolfganga Möstla tokrat slišali prvič, a zagotovo ne zadnjič. Gonilna sila dunajskega podtalja, sooblikovalec nove zvočne podobe avstrijske prestolnice je v tem letu udaril z novo odlično dolgometražno ploščo Eerie Bits of Future Trips.

Že prva skladba Digital Memory File brez obotavljanj nakaže, zakaj je Wolfgangova glasba v domačih neodvisnih logih tako zelo cenjena, pa tudi to, zakaj si končno zasluži nekaj več pozornosti tudi izven njih. Njena zapeljiva melanholična senzibilnost in nenadni obrati v štirih minutah pokažejo, kako premišljeno Wolfgang Möstl razmišlja o formi pop skladbe ter v koliko čustvenih kotičkov nas skuša pri tem odpeljati. 

Na mirnejših delih plošče Eerie Bits of Future Trips na dan tako privre ljubezen do prvinskega indie rocka, ustvarjajo se vzporednice z izraznostjo Stephena Malkmusa ali Marcusa Congeltona, toda če se po nekaj uvodnih skladbah navadimo na prikupne, sprane melodije, ki posegajo v subverzivno polje psihedelije ali denimo britpopa, le te niso vse, kar ima Wolfgang pokazati. Prav tako rad ima tudi glasne kitarske reverbe in noiserske eskapade, ki še celoviteje zaokrožijo namere četverke Mile Me Deaf. Bolj ko se približujemo zaključku plošče, glasnejša postaja njena podoba in vse manj predvidljiva njena naracija.

Zvok devetdesetih je zaradi diverzitete in formiranja novih starih ali na novo napisanih kitarskih tradicij, denimo grunga, indieja in psihedeličnega rocka in nenazadnje alternativnega popa, ponudil mnogo ustvarjalnih rešitev, ki se v najrazličnejših kombinacijah in konglomeratih vse pogosteje pojavljajo na krožniku novodobnih glasbenih ustvarjalcev, tudi Mile Me Deaf. Pojav, ki ga bržčas lahko povežemo s svežim ustvarjalnim pogonom nove generacije, ki je rasla ob drugačnih glasbenih vplivih, je poskrbel že za nekaj zanimivih prebliskov, nazadnje denimo dvojca Drenge, toda če so slednji v duhu izraznosti še vse preveč priklenjeni na tradicijo svojih vzornikov, je glasba Mile Me Deaf izdelana in sebi lastna, kar priča o tem, da Wolfgangu Möstlu obdobje devetdesetih služi kot slikarsko platno, na katerega lahko prosto niza svoje impresije.

Četudi dinamična dvoigra tišine in hrupa že dolgo ni nobena skrivnost, Wolfgangu odlično služi pri spajanju zvočnih tradicij. Ena izmed močnejših skladb na albumu je nedvomno Living in a Shrinking Hell, ki po malkmusovski naraciji hitro preide v iskrivo in glasno kitarsko melodiko My Bloody Valentine in izriše izredno zanimivo zvočno komplementarnost. Mile Me Deaf pa se pri tem ne ustavijo. Duh po The Brian Jonewstown Massacre privre v Capable Ride, dočim lahko v skladbi Zodiacs četverec ujamemo v hiphoperski maniri. Da, Wolfgangu in druščini ni tuje niti zvočno eksperimentiranje, ki se še opazneje zarine v že tako dinamično formo plošče v zaključni, skoraj desetminutni epopeji Headnote #1  in pokaže, da se Mile Me Deaf lahko odlično znajdejo v prav vsaki preizkušnji.