Sub Pop, 2014

V nocojšnji Tolpi bumov bomo predstavili novoizdan album »When the Cellar Children See the Light of Day« finske folk glasbenice »Mirel Wagner«, ki bo v sklopu festivala Mesto žensk v kratkem obiskala tudi Ljubljano.

Glasbenica, rojena v Etiopiji, živi in ustvarja na Finskem. Že pri rosnih 25-ih letih je izdala prvi album, ki je nemudoma pritegnil pozornost glasbenih kritikov. Njena najnovejša izdaja sledi stilu prvenca. Glasbenica se še vedno drži folk minimalizma s poudarkom na tekstih, ki so odpeti na kitarsko osnovo. Če bi morali na kratko opisati občutek albuma kot celote, bi namig dobili že v naslovu izdaje, saj že ta implicira poigravanje z dvoumji, ki se vijejo kot glavna nit skozi vse skladbe. Besedna zveza »Cellar Children« nam zagotovo naježi dlake, vendar temačnost na koncu ublaži s pozitivno konotacijo. Njena glasba se nasploh sliši kot nekaj, kar se je priplazilo na površje iz temačnih globin in je obelodanjeno z jutranjo svetlobo.

Akustika, slečena vseh odvečnih elementov, se neverjetno sklada z vsebino in še posebej z njenim vokalom, ki je dovolj nežen, da ga ne moremo oklicati za raskavega, a dovolj trden, da implicira samozavedanje. Tenkočutna in introvertirana besedila so podkrepljena z bluesovsko melodiko, ki je nadvse primerna za formo njenih pripovednih balad, saj jih ta žanr nosi s seboj že od svojih korenin. Četudi se glasbenica deklarira za Finko, se lahko vprašamo, če je povezanost z bluesom le naključje.

Najbolj zanimiva in okusna prvina tega albuma so zgodbe, ki jih glasbenica podaja s svojim zapeljivim vokalom. V njih se dotika raznih tem in pričara celo paleto vzdušij. Od začetne lahkotnosti hitro preide do melanholične ranljivosti v »Ellipsis« ali do srhljivo sanjaškega singla »Oak Tree«. Kantavtorica spretno sklada besede, njene interpretacije so domiselne in sugestivne. Verzi »I've got a big heart and lots of love« ali »I climb the thousand stairs just to give you a kiss«, ki bi sicer v kakšnem drugem kontekstu in z drugim vokalom zveneli banalno, v njenih skladbah delujejo na mestu. Besedila so prežeta z osamljenostjo, zrelostjo in občutkom, kot da pripadajo nekemu drugemu času ter prostoru, in tukaj je dejstvo, da so nastajala v osami v stari družinski hiši brez elektrike in vode, dovolj povedno. Prav tako je v skladbah veliko slikovitih podob kotičkov starih, pozabljenih hiš, kleti, slik oziroma odnosov, ki jih le-te simbolično predstavljajo. 

Album premore nekaj dih jemajočih trenutkov oziroma skladb. Ena izmed teh je zagotovo na videz retro nostalgična »In My Father's House«, ki se po več poslušanjih spremeni v tesnobno anti-odo ujetosti v družinske vzorce, skrivnosti in družbene vloge. Ali pa surova »The Dirt«, ki vsebuje zanimive fraze in zaključi s težko napovedjo »You’ll be the dirt«. Kdo drug se še sprašuje o romantiki na najbolj neromantičen in utesnjujoč način, kot se Mirel z verzom »Forgive and forget, well it's me that has to change, is this what love looks like?«? Ali pa ko v skladbi »The Devil's Tongue« v kratki frazi zaobjame brezciljnost današnjih generacij: »I'll go, where I do not know, but I'll go«. Album se zaključi z ljubezensko uspavanko, ki je v resnici mrtvaški valček. Zvočna pokrajina te skladbe bi lahko bila iz groteskne scene »Lynchevega« nočnega bara v »Twin Peaksu« z nastopajočo Mirel, ujeto med žametno zaveso in dimom, medtem ko bi se v sosednji sobi odvijal umor.

Skladbe so zvokovno precej zreducirane, melodika je preprosta, a suverena, dvoglasja so redka in le tu in tam zasledimo zvok kakega drugega instrumenta, kot na primer pri solaži električne kitare v skladbi The Dirt ali klavir in godala v ozadju zaključne skladbe. Kljub enostavni instrumentaciji pa imajo skladbe povsem različne značaje in ravno ta izpostavljenost privede do uvida njene poezije. 

Album je kot srednje pečen T-bone zrezek. Nevarno iskren in avtentičen. Odličen za vse, ki upajo zagristi v krvavo prvinskost. Avtorica se bo v sklopu festivala Mesto žensk razgalila v soboto, 4. oktobra, v Menzi pri koritu.