MIRNA BOGDANOVIĆ: CONFRONTATION

Recenzija izdelka
6. 3. 2021 - 19.00

Klaeng Records, 2020

 

Debitantski avtorski albumi domačih jazz glasbenikov, ki so doštudirali na prominentnih tujih akademijah, konservatorijih ali inštitutih, so za slovensko zainteresirano javnost vedno težko pričakovani izdelki. Seveda tudi zaradi visokih pričakovanj, ki jih gojimo do vedno številnejših mladih glasbenikov, romajočih v tujino, in posledično vedno močnejše vpetosti Slovenije v evropsko in svetovno sceno jazza in kreativnih godb. Morda so pričakovanja občasno celo nekoliko previsoka. Od pravkar diplomiranih posameznikov v skoraj kateri koli umetniški panogi je gotovo nehvaležno pričakovati takojšnje presežne ali vsaj odlične izdelke; lasten glasbeni izraz mora dozoreti z izkušnjami in slišali smo več kot le en arhetipski debitantski album na meji šolsko-obrtniškega. 

No, vokalistka Mirna Bogdanović ni pravkar diplomirala. Najprej študentka klasičnega klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo, nato pa študentka jazz petja na deželnem konservatoriju za jazz in pop glasbo v Celovcu ter na berlinskem jazz inštitutu je s kar izdatnim izobraževanjem zaključila leta 2017. Vmes pa je nabirala kilometrino, predvsem po berlinskem klubovju, in pred kratkim postala tudi programska vodja kluba Donau115Nekatere skladbe na prvencu Confrontation pa so začele nastajati že v času študija, torej so zorele kar nekaj let. Vse našteto se v glasbi nekako pozna, saj gre za zelo zrel, tudi izjemno sproduciran izdelek, ob katerem nikakor ne bi pomislili, da gre za debitantski album, vsekakor pa ne spada v kategorijo nerodnih, morda prehitro izdanih, skoraj šolskih debijev.

V Berlinu živeča Bogdanović je za snemanje in za zdaj še nesojeno predstavljanje zbrala zasedbo glasbenikov, ki kakopak delujejo v isti evropski glasbeni Meki. Za bobni se nam predstavi Fabian Röschs kontrabasom Felix Henkelhausen – tega se ga morebiti spomnite iz zasedbe Verso Doxa slovenskega tolkalca Dreja Hočevarja, ki je nastopila na lanskih Zvončkih in trobenticah tik pred karanteno – Arne Braun s kitaro, Povel Widestrand za klavirjem in sinti, medtem ko je za saksofon in sinte, pa tudi za miks in postprodukcijo poskrbel Wanja Slavintudi saksofonist superzasedbe Amok Amor, ki je v preteklosti že nastopila na ljubljanskem jazz festivalu. Poleg kvinteta glasbenikov je k sodelovanju povabila še dve vokalistki, Pauline Peek in Doro Osterloh, v intervjujih – album je do zdaj že dodobra medijsko pokrit – pa namigne, da je raziskovanje glasu in relacij ali – bolje – konfrontacij med vokalom oziroma vokalno skupino in bendom tudi rdeča nit samega albuma.

Naslednja konfrontacija na albumu je tista med različnimi žanri in stili, po čemer album prav gotovo izstopa. Pravzaprav v tem pogledu ne moremo govoriti o konfrontaciji, prej o sožitju, saj se moderni jazz, R’n’B, pop, vplivi klasične glasbe in še kaj v aranžmajih mojstrsko prepletajo, včasih prekrivajo in nasploh zvenijo v sožitju. Vse skladbe so avtorsko delo Mirne Bogdanovićrazen skladbe Rain, katere avtorja sta Jaco Pastorius in Brian Alexander Morgan, v 90-ih pa jo je populariziral ženski R’n’B trojec Sisters With Voices. Poleg vsega naštetega album zaznamujeta še pričakovano izvrstna instrumentalna in vokalna izvedba ter izjemen zvok. Posnetke naj bi Bogdanović in Slavin navsezadnje miksala, popravljala ter tako ali drugače packala ali izčiščevala že od leta 2019, pa vse do decembrske uradne izdaje za neodvisno založbo iz Kölna, Klaeng Records.

Težko je najti točko, ko bi sicer vodilni vokal zvočno res vidno izstopal. Raje se kontinuirano spaja z glasbeno podlago, včasih, na primer v skladbi Never Believed, pa je poleg benda obdan še z vokalom drugih dveh pevk in skupaj delujejo kot vokalna skupina, ki spominja na R’n’B vokalne triade iz 80-ih in 90-ih. Spet drugje se vokali obnašajo kot instrumenti, najvidneje v skladbi June, mini pustolovščini, ki na prvi posluh spominja na albume Chicka Coree iz 70-ih. Kljub poklonom preteklim obdobjem jazza in popa pa album zveni ažurno, včasih s počasnimi elektronskimi beati, kot v otvoritveni Melancholii, ter na splošno zaradi okusne mešanice akustičnega instrumentarija in elektronskih efektov ter nepričakovanih aranžmajskih zasukov. 

Etiketiranje glasbe z žanrskimi oznakami je za velik del glasbene industrije že nekaj časa passepa vendar si bomo drznili album Confrontation vokalistke Mirne Bogdanović označiti kot pop. S tem mu seveda nočemo absolutno ničesar očitati. Nedvomno idejno in izvedbeno izjemen pop, ki ogromno počrpa iz jazza in se z njim neprenehoma in zelo odkrito spogleduje, a po recenzentovem mnenju je glede na zvok in način produkcije bobu vseeno treba reči bob. Oziroma popu pop.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness