Honest Work Recordings, 2022

Tokratna Tolpa bumov se bo prepustila toku, ki ga je s svojim debitantskim albumom pri založbi Honest Work Recordings skrojil in prepletel veteran domače elektronske scene Miro Križman, znan tudi pod umetniškima imenoma Miroki’i in krizs. Kot Miroki’i je v začetku letošnjega aprila izdal svoj debitantski dolgometražni album Dark Sound of the Moon.

Očitna floydovska referenca se tukaj ne izkaže za ključno, saj se album prej kot z njimi spogleduje z elektroniko poznejših let. To predvsem odsevajo jarrovski sinti à la Oxygène in kompozicije v slogu kultnega benda Tangerine Dream in njegovega nedavno preminulega idejnega vodje Klausa Schulzeja. Kompozicije so referenčne v svoji dolžini in aranžmajskih odločitvah, pri katerih elementi dokaj prosto prehajajo eden preko drugega, skozi in nazaj, tako da se moment ohrani skozi menjavo oziroma se ne izgublja skozi izvzemanje elementov. Komadi so dolgi tudi po dobrih deset minut, pri čemer se čas zdi kot zadnji od relativnih faktorjev ob poslušanju albuma. Polzimo skozi njih, kot zvok polzi v nas, in na ta način skozi doseženi trans oziroma neko vmesno stanje poslušanja in kontemplacije zaokrožimo obhajanje albuma.

Enačenje poslušanja albuma z obhajanjem je prav tako ključna konceptualna podstat. Po naključju ali ne je bil album izdan ravno po Luninem prehodu skozi Gostosevce ali Plejade, ki so nam najbližja razsuta kopica zvezd v ozvezdju Bika. Komadi so poimenovani po zvezdah Plejad, ki so obenem tudi imena mitoloških Plejad, bitij, s katerimi so povezani nastanki ritualov, nočnih plesov in festivalov. S tem se Križman naslanja na svojo preteklost v plesni elektronski glasbi. Hkrati tudi uvaja noto duhovnosti albumu, ki ne deluje le na ravni poslušanja, marveč tudi na ravni ritualnega obhajanja. Temu stremljenju albuma pa le pridodaja njegov zvok, ki vsebuje nadnebesna kozmična nagnjenja, ki se odsevajo v zvočnem oblikovanju.

Zvok je istočasno nezemeljski in vezan na naš zemeljski prostor. Na eni strani lahko slišimo obilico sintov in analogne sinteze, slične prej omenjenim legendam žanra zgodnje elektronike, medtem ko po drugi strani sodobnejši postopki oblikovanja zvokov vnašajo v komade še več odmika od človeku organske zvočne sfere. S tem vzporeja primitivne zvoke, na primer tekoče, žuboreče vode, kot nekakšen prizvok domačnosti v kompozicijah, ki plujejo med Plejadami.

Točno ta dihotomija oziroma kontrapunkt je tisto, kar se zdi, da je albumu lastno in mu daje rdečo nit. Med potovanjem po dotični razsuti kopici se v naših glavah snuje diskurz. Morda je diskurz pripadnosti, kozmičnega misticizma, a hkratne domačnosti kljub velikosti nepoznanega vesolja, ki se razpenja okoli nas v vse smeri. A skozi Dark Sound of the Moon se zdi, da smo kot človeška bitja, čeprav nedvomno prikovana na zemeljski obstoj, del celostnega stvarstva. Ni tako težko verjeti, da obstaja povezava med nami in tistimi zvezdami visoko na nebu, v globini vesolja, in da je strah pred neznanim le strah pred nami samimi. Z debitantskim albumom je Miroki’i skoval izdelek, vreden brezkompromisne prepustitve in še globljega razmisleka, ter založbi Honest Work Recordings, ki deluje in izdaja komaj eno leto, pripel še eno izjemno izdajo v doslej že tako močnem katalogu.