MOE: OSLO JANUS

MOE: OSLO JANUS

Recenzija izdelka
8. 12. 2013 - 19.00

Conradsound, 2013

 

Na Radiu Študent se znova posvečamo norveškemu power triu Moe, katerih eksplozivni nastop v Menzi pri Koritu smo na teh valovih recenzirali pred dobrim mesecem. Takrat smo zapisali, da so s svojo lastno izpeljanko drobovnih prvin t. i. noise rocka navdušeno publiko popeljali onkraj korektnega in prepoznavnega, na polja resničnega doživetja. Velik potencial tovrstne uresničitve pa s seboj nosi tudi ravno takrat povita plošča »Oslo Janus«, ki je izšla pri založbi Conradsound, ki je pravzaprav krovno ime za vse dejavnosti Moe ter z njihovimi člani povezane širše glasbene druščine.

Že uvodna »Ride another dove« trešči z vso silovitostjo in da jasno vedeti, da pri Moe ni polovičarstva. Basovsko udrihanje in vokaliziranje nosilke Guro Skumsnes Moe, ki se sprehaja od katarzične kričavosti do krčevitega story-tellinga in monotonega zaklinjanja, je nekakšen emblem energičnega in razorožujočega zanosa, s katerim Moe kot skrajno uigrana celota podajajo vsak trzljaj svoje kotaleče se hrupne gmote. Raztreščena struktura tega komada, kot tudi splošna intenzivnost napredovanja dogajanja, spomni na gomazenje kakšnih Fushitsusha, a brez tiste odmevajoče avre kozmične katastrofičnosti, ki jo zamenja neposredna frontalnost zvočne slike tukaj in zdaj.

Posneti zvok je, kljub vprašljivosti takih označb, na neki način res »popoln« za izraz, ki ga propagirajo Moe. Z naslovom komada »David Yow«, ki nosi ime frontmana legendarnih Jesus Lizard, pa tudi deklarativno izpričujejo predanost žlahtnim noiserockerskim derivatom. A pri Moe nikakor ne gre za derivativnost, njihov trip je skrajno oseben in dosti bolj potujen, kot se morda zdi ob opletanju s tovrstnimi pojmi. Dogajanje jim uspe ves čas držati na robu, vsak udarec, krik in brenk je kot ultimativni statement nuje oziroma če uporabimo Pasolinijev termin – nekakšna »obupana vitalnost« podajanja. Predvsem pa se zazna nekaj, kar čedalje večkrat opazimo pri izstopajočih avant rock zasedbah aktualnega zeitgeista. In to je malodane obredni zanos elementarne rockovske gestikulacije, ki je očiščena vsakršne samoumevnosti in redundantnosti žanrske usedline.
 
Kot je bilo omenjeno že v recenziji koncerta, gre del tega gotovo pripisati tudi udejstvovanju dela članov v bolj improviziranih in drugače hrupnih glasbah. Prevetritev in zamajanje idiomatskih form pripravi plodna tla tudi za eventualno ponovno afirmacijo ekspresivnih tropov, ki sedaj nosijo dodatno težo zavestne odločitve. Sicer pa omenjena neujemljivost njihove izraznosti, ki  venomer ohranja oster rob tujosti in živo kvaliteto čudenja, kdaj prestopi tudi v sludge pulziranje, spet drugič, kot na primer v komadu »Fighting light«, pa se približuje nasičenemu kitarskemu dromljanju blackmetalskih kontur. In to gotovo ne zaradi njihove skandinavske provenience, temveč prek številnih afinitetnih aglomeracij, ki se kot pajkova mreža pletejo čez celoto njihove glasbe in ustvarjajo utripajočo, drobovno in karakterno močno zvočno izkušnjo.

Ploščo »Oslo Janus« zaključi neimenovani komad bolj dronerske narave, brez tolkal, a poln rezkega analognega brnenja, ki na nov način popredmeti vseprisotno šumečo kontinuiteto zlomov in sestavljanj, ujetih v zverinski in nezadržen podtalni tok. Povsem primeren iztek ene izmed najbolj izstopajočih plat letošnje diskografske bere avanturističnega rockerskega hrupanja.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness