AD 93, 2022

Hibridno muziciranje med elektroniko in bendovsko glasbo tudi leta 2022 še ostaja bogastvo nerazkritih potencialov. Ko trčimo obenj, ko se res vprašamo o njem, lahko hitro odmislimo stereotipe, ki nam pravijo o tem, kako je vsaka glasba že odigrana, kako le še recikliramo. Skozi desetletja so snidenja tehnik elektronske glasbene produkcije in inventarja klasičnih glasbenih inštrumentov v zasedbah z več kot enim članom že razkrila neštevno stranpoti, a dejstvo ostaja, da prav vsak projekt, ki tu odpre kaka vrata, v novem prostoru s časom ostane sam, nekakšen unicorn, samorog, kot bi v športnem žargonu rekli amerikanci, običajno tako izvrsten in edinstven, idiosinkratičen, da kakega močnejšega trenda, kaj šele žanra zares ne uspe povleči za seboj. 

Osišče problema tu ni le zadeva tehničnih rešitev, temveč je tudi hudo konceptualne narave. Najprej je dilema posvojitve identičnih ponavljajočih se sekvenc, integracije predpripravljenih posnetkov, igranja ob sintetiziranih tonih, potem pa vprašanje – kaj glasbenega smo zdaj s tem dosegli? Slabe rešitve so največkrat povsem tehnične in vključujejo slušalke z metronomi ali predoziranje tisoč in ene modulacije zvoka, odmevov in efektov. Dobre rešitve se sprašujejo o tem, kako denimo nam lahko živ boben na glavo obrne doživetje repeticije loopanega sempla ali kako prelisičiti zakone dinamičnih gruvov, značilnih za bendovske glasbene žanre, čeprav imamo vse posamezne steze inštrumentov zgolj shranjene na varnem v sekvencerju.

Moin je ena tistih zasedb, ki se problema loti z obeh koncev, zelo očitno, in je v tem ena bolj izvirnih. V Londonu delujoča Joe Andrews in Tom Halstead sta mednarodno javnost najprej vznemirila s projektom Raime, za sredino prejšnjega desetletja izredno značilno, vendar izstopajočo temačno, pesimistično elektroniko, s katero sta takrat skladno dopolnjevala katalog pomembne založbe Blackest Ever Black, pošteno pa sta se razlegla tudi skozi frekvence našega najdražjega Radia Študent. Moin smo nato prvič slišali leta 2012 na splitu z grobim nojzerjem Petom Swansonom oziroma leta 2013, ko sta izdala formulaično naslovljeni EP, stonersko epizodo treh skladb, ki so v filingaškem smislu preprosto dobre strunske rife ter bobnarske ritme nalagale in iztrošile z nelagodno in, zdi se presenetljivo, a v resnici ni, temačno distopično natančnostjo mašine. Tehnično rešitev je Moin torej našel v zankanju preprostih gruvov kitarskih žanrov, hkrati pa je na konceptualni ravni nelagodje nečloveške repeticije izpeljal s tragičnim svetoboljem teh istih muzik.

Pravi album Moin smo nato, nesluteno, ko smo že pozabili na vse, razen na vinilko na polici, dobili leta 2020. Ploščo Moot! je krasila značilna, že opisana dinamika, vcepljena v projektovo glasbeno idejo. Stilsko je zadeva nekoliko pospešila, od pretežno stonerskih konstrukcij je za konkreten korak stopila v bolj sanjaško hardcorovska kitarska osemdeseta in devetdeseta. Z novo pridobitvijo, izrazito zanimivo bobnarko Valentino Magaletti, predhodno iz matičnega dvojca Tomaga, je ritimična plat pridobila nekaj močneje individualnega karakterja. Valentina je sicer že pred novo pojavitvijo v Moin igrala tudi z Raime, sicer pa je nastopala še z Nicolasom Jaarom, in drugje. Dodatno so ploščo Moot! zaznamovale še izdatne plasti ambientalne, dromljajoče in hrupne elektronike, ki so za Moin pomenile sicer majhen, vendar konceptualno presneto zaznaven odmik od izrazito minimalistične, repetitivne gradnje, bolj značilne za elektronske inštrumentale, bližje bolj domačni postrockovski izraznosti. Zadnja razširitev, ki je zaznamovala Moot! in še naprej stopa v ospredje tudi na letošnji plošči Paste, je delo z vokali, oziroma bolje, vokalnimi sempli. Vzklike iz ozadja, ki smo jih slišali v zgodnji muziki projekta, so nadomestili močneje teatralično umeščeni, povsem izmaknjeni iz svojih kontekstov, pripovedno neizpolnjeni izseki govora, semplani izreki, ponekod celo plavajoče petje.

Plošča Moot! je bila deležna toplega sprejema poslušalcev in kritikov, kar ne čudi, in vendar je predvsem zavoljo nakazanih odmikov od predhodnih zasedbinih formatov delovala nekako nedoločeno, nezaokroženo z zgodnjim karakterjem Moin, kar bi morda lahko bil tudi znak dozorevanja in nadaljnjih korakov, vendar je po drugi strani zaradi prodornosti izvirne ideje za starega znanca vse skupaj delovalo tudi nekoliko neizdelano in neumestno. Sumnja bi se lahko izkazala kot popolnoma neutemeljena in predvsem nostalgična, če ne bi novi Paste spet odločno zakorakal nazaj. Letošnja plošča se vrača z Moin, ki je v kitarskožanrskem smislu posrečen hibrid zgodnjega EP-ja in glasbe s plošče Moot!, po obliki pa je zopet nekoliko upočasnjen in bližje svojim začetkom z izrazito minimalističnimi kompozicijskimi nastavki, ki jih z blazno eleganco komplementira uporaba posnetkov govora in fraz. To vokalno delo resnično mojstrsko lovi ravnotežje med občutji razsekanih, diskretnih pripovedi legendarnih Slintov ter na drugi strani kolažiranjem in ritmično funkcijo semplov vokalov v zgodnjem hiphopu ali značilnih plesnih elektronskih glasbah. Elektronika in semplanje tukaj delujeta žlahtno dubovsko in hkrati sodobno digitalno, kot denimo v peti skladbi In a Tizzy. 

Z vztrajnim evociranjem krasnih imen preteklosti – Death In June, Drive Like Jehu, Tortoise, Mogwai, Shellac, pa še številnih drugih, morda presenetljivo, v lastnem, idiosinkratičnem kontekstu Moin igra zanimivo, izrazito izvirno, inovativno in izredno dovršeno glasbo. Zveni morda že slišano, ampak saj, reciklirajmo! Vendar je zmotno to glasbo razumeti drugače kot novo in izzivalno, ravno skozi prizmo hibridnega formata med sodobno elektroniko in bendovskim izrazjem, ki tako na tehničnem kot na konceptualnem nivoju glasbeno idejo pelje izrazito daleč. 

“Hello? Do you hear me? Can you hear me? You don’t know me. But I know you. I sure as fuck know you!”