Blackest Ever Black, 2012

Najbolj zoprna reč, na katero boste neizogibno naleteli ob raziskovanju dueta Raime, je izraz post-dub. Ta vam v maniri vseh kvazi žanrov, ki se začnejo s predpono »post«, ne bo povedal praktično ničesar, sploh pa ničesar smiselnega ali pravilnega, in vas pustil docela nepotešene ter nejevoljne. A bi se bilo nespametno pustiti zmesti nespretnemu izrazoslovju, kajti kljub temu, da bi se Raime na prvo žogo dalo postaviti ob bok imenom, kot so Demdike Stare in Haxan Cloak, nudita na svoji prvi dolgometražni plošči celo hordo svojevrstnih, v meglo in mrak odetih referenc iz najrazličnejših glasbenih smeri, ki so nanju vplivale. Če k temu dodamo, da gre za glasbenika, s katerima je svojo plodovito in eklektično pot pred nekaj več kot dvema letoma začela založba Blackest Ever Black, je stvar jasna: spet se nahajamo nekje med kataklizmo in iskanjem novega smisla po njej.

V Londonu locirana glasbenika se namreč vse bolj odmikata od korenin klubske glasbe in močnega jungle zaledja, ob katerem sta oba odraščala in iskala svojo izrazno moč, ter se pomikata v vedno bolj temačne plesne sfere. Kako pa se sploh pleše na temačne odtenke, boste morda vprašali. Ah, kako. Najverjetneje med ruševinami včerajšnjega dne z resnim izrazom na obrazu in zamaknjenim, a previdnim pogledom nekam v daljavo.

Joe Andrews in Tom Halstead gojita redek biser prijateljstva, ki se razvija že od njunih najstniških obsesij z detroitskim technom naprej in je v zadnjih dveh letih rezultiral tudi v njunih skupnih glasbenih izdelkih. Serija treh malih plošč ju je tako pozicionirala nekam med proizvodnjo industrijskega smoga in skrivnostne odmeve iz zapuščenih votlin. Ta estetika temačnega in včasih okultnega sicer ni nekaj novega med trenutno glasbeno ponudbo; uspešno in precej opazno se vanjo odevajo že denimo protagonisti založbe Modern Love, a Raime sta na srečo vseeno precej daleč od tega, da bi samo s tokom jahala ta nepričakovani val naklonjenosti mračnjaštvu.

Njun debitantski dolgometražec se na prvi posluh izkaže predvsem kot intenzivno brzdanje in omejitev sprogramiranih tolkalnih delov, ki so bili na prejšnjih izdajah precej bolj v ospredju. Na Quarter Turns Over a Living Line pripoved vodijo drugi, bolj organski instrumenti – kitare, čelo in živo bobnanje –, ki pa ob obilici dodanih efektov in samplov še vedno zvenijo industrijsko hladno in utesnjujoče. K temu pripomorejo tudi avtentični terenski posnetki, tako imenovani field recordings, če vam je ljubše. Nič presenetljivega, konec koncev gre za glasbenika, ki sta eno izmed svojih prejšnjih skladb ustvarila tako, da sta njen surovi mix predvajala kolegu, nato pa posnela njegovo zgroženo dihanje ob poslušanju in ta posnetek združila z osnovnim mixom. Kaj veliko več pristnih občutij komad že kar težko vsebuje. Z aktualnim albumom poslušalca popeljeta v centralno podzemlje očarljive puščobe, ki se žanrsko razpira nekje med začetki industriala, minimalističnim doomom in hipnotičnimi drone harmonijami, iz katerih skrbno premišljeno brsti in tiho hrumi nevsiljivo okrasje.

Če gre plošči kaj zameriti, ji lahko zlasti to, da v svojih 38 minutah nikoli zares ne zadiha. Vseh sedem skladb na njej je dolgih po približno 5 minut, kar je rezultat zavestnega procesa odstranjevanja nepotrebnih elementov v strukturi in naraciji. Quarter Turns Over a Living Line zato sicer res zveni kot tesno sprijeta celota, ji pa manjka nekaj tiste razigranosti in drznosti ter ambicije po tem, da se na trenutke pogrezne tudi v zamazanost, kaos, vseobsegajoči razkroj, ki ga skuša portretirati. Gre pa po drugi strani za ploščo, ob kateri si človek proti vsem pričakovanjem zaželi plesati, hkrati pa se to zdi povsem neizvedljivo tudi spričo njene relativne kratkosti. V današnji Tolpi Bumov bomo Quarter Turns Over a Living Line poslušali v celoti in kljub skepsi skušali odkriti njen plesni potencial. Glasnost poslušanja pri tem vsekakor pomaga, še bolj pa žive audio-vizualne izkušnje, ki vznemirjajo tudi s svojo relativno redkostjo.