AD 93, 2024

Pospešen tehnološki razvoj moderne dobe skrbi za vedno nove inovacije. Pojavljajo se novi »vizionarji«, ki obljubljajo vsesplošni napredek za človeštvo. Do tega naj bi kakopak prišli prav z uporabo »inovativnih« tehnologij v njihovi lasti. Te velikopotezne obljube napredka s pomočjo tehnologije pa z blagostanjem vseh nimajo veliko skupnega, ker se v ozadju skrivajo izkoriščevalski ekonomski vzgibi. Čeprav je ta grabežljiva logika že dobro znana, imajo tehnološki futuristi še vedno ogromno slepih sledilcev.

Veliko takšnih lažnih prerokov je seveda tudi v glasbi, ki nove horizonte možnega prav tako odkrivajo skozi tehnološki razvoj. Novi žanri in preostale inovacije v muziki so danes bolj ali manj posledica razvoja tehnologije, kot futuristični podjetniki pa nam tudi glasbeniki pogosto prodajajo lažne obljube o inovativnosti. Glasba, ki z razvojem tehnologije dobi nov zagon in nove dimenzije, pogosto hitro postane formulaična in ponavljajoča se. Tako kot se je tehnoutopizem dejansko izkazal za zgolj še eno distopično prihodnost, ki vse bolj spominja na Matrico ali pa Iztrebljevalca, se tudi napovedane glasbene inovacije pogosto izkažejo zgolj za neizvirno preigravanje že davno preživetih slogov preteklosti. Tako smo pristali v trenutku, ko so tehnološke inovacije usmerjene v izkoriščanje slehernika, nove glasbene tehnologije pa se uporabljajo za proizvodnjo muzike brez dodane vrednosti. Opisana distopija nam je še bližje v sivini in hladu zimskega urbanega vsakdana. Ker pa je imela vsaka še tako mračna napoved prihodnosti svojo muziko, tudi naš aktualni trenutek zahteva razpoloženju primerno glasbeno spremljavo.

Kot idealni spremljevalec v takšnem svetu se nam ponuja novi album britanskega kolektiva Moin. Plošča You Never Know je vznemirljiv hibrid elektronike in bendovske godbe. Ta samosvoj pristop pomeni, da Moin težko umestimo pod določeno žanrsko oznako. Z žanrskimi opisnicami, kot so noise, industrial in alternativni rock, lahko poslušalca zgolj usmerimo v »pravo« smer, morebitne zaključke o žanrskem opisu pa bo moral narediti sam. Zaradi te neumeščenosti v lahke definicije je glasba zasedbe Moin zanimiv del trenutne glasbene krajine, ki je v svojih eksperimentalnih poskusih pogosto enolična in neizvirna. Moin so izjema. Njihov pristop do združevanja bendovske muzike z elektroniko dejansko je drugačen in vznemirljiv.

Najnovejša stvaritev kolektiva se nadaljuje tam, kjer se je zaključil predhodnik Paste. Na tem albumu se je zasedba prvič bolj osredotočila na vokale oziroma vokalne semple, delo z njimi pa je še bolj izrazito na novi plošči You Never End. Kolektiv, ki ga sestavljajo Valentina Magaletti, Tom Halstead in Joe Andrews, za goste na albumu pripravi konsistentne in repetitivne inštrumentalne podlage, ki v kombinaciji s specifičnimi pristopi vokalistov poskrbijo, da plošča ni preveč monotona. Album poslušalcem pokaže, da lahko tudi z minimalističnim pristopom ustvarimo raznovrstne zvočne pasaže.

Največja novost in tudi nadgradnja v glasbi benda je prav sodelovanje s plejado izvajalcev, ki komadom posodijo svoje raznolike glasove. V skladbah Family Way in Lit You lahko slišimo multidisciplinarno umetnico Sofijo Al Marijo, ki z nežno in hkrati prodorno recitacijo spominja na Kim Gordon in njene govorne vložke v komadih benda Sonic Youth. Morda nam zaradi te podobnosti komadi z Al Marijo predstavljajo vrhunec albuma, zlasti pa to velja za distorzirano kitarsko skladbo Family Way. Četudi na nas res vpliva ta subjektivni dejavnik, pa se kljub temu ne moremo znebiti občutka, da je glas Al Marije tisti, ki pooseblja prihodnost zasedbe, če se bo ta odločila v glasbo vpeljati stalne vokale. Če je pristop Al Marije prodoren, je po drugi strani komad What If You Didn't Need a Reason z Jamesom K-jem v glavni vlogi precej bolj eteričen. To je posledica reverba na njegovem vokalu, ki poskrbi, da zaspana atmosfera komada dobi še rahlo nezemeljske lastnosti.

Našemu raziskovanja željnemu glasbenemu umu godijo ritmični vzorci tolkalke Valentine Magaletti, ki pritegnejo pozornost, čeprav ne silijo v ospredje. Takšni so denimo asimetrični ritmi v skladbi We Know What Gives, ki se nadzorovano spogledujejo s kaosom. Minimalistične podlage, sestavljene iz ritem mašin, kitar in plejade sintetičnih elektronskih vložkov, v naših mislih slikajo hladne urbane krajine. Postrockovska elektronika združuje techno in obsedenost z bendi, kot sta Slint in Shellac. To zlitje nas spomni, da v elektroniko ni treba umešati pop vplivov, kot je to postal standard zadnjih desetletij, temveč se njena hladna preciznost lahko odlično dopolnjuje tudi s postpank pristopom. Nazobčani kitarski rifi so na novi plošči bolj izraziti kot na albumih Paste in Moot!, z repetitivnimi vzorci pa bend ohranja občutek napetosti in nelagodja, ki skrbita za ohranjanje mističnega vzdušja.

Pristop manj-je-več se zdi odlična rešitev za integracijo bendovske godbe in elektronike, z vpeljevanjem gostov, ki doprinesejo lasten vokalni izraz, pa je kolektivu Moin uspelo svoje specifično inštrumentalno izrazje še razširiti in nadgraditi. Hladni ponavljajoči se inštrumentali in odsotni vokali na albumu You Never End so idealni za brezciljno tavanje po sivinah urbanih naselij, Moin pa so dokaz, da v glasbi še obstajajo pristopi, ki nove elektronske pripomočke uporabljajo tako, da z njimi odpirajo nove horizonte. Ne zavijajo se v futuristične obljube, ki nam pravzaprav ne prinesejo ničesar novega, temveč zgolj poskušajo prikriti dejstvo, da ponovno (po)oživljajo preživete sloge preteklosti.