Transistor Sound, 2015

Kalifornijska peterka Monophonics je začela širiti dobre vibracije pred osmimi leti kot instrumentalna zasedba in je po dobrih dveh letih faze spoznavanja svojih sposobnosti odkrila, da njihov klaviaturist Kelly Finnigan premore nadvse izrazen vokal,  da izredno dobro dihajo kot čistokrvna soul rock zasedba in zlahka stapljajo glasbene sloge, ki jih najprej enačimo s koncem šestdesetih in začetkom sedemdesetih. Z albumom Sound of Sinning, njihovo četrto stvaritvijo, s katero so povsem odprli svoja krepka krila, predstavljajo poln in živahen zvok, ki zapolnjuje prostor kot sončni žarki poznega avgusta. 

Album odpira grenko-sladka beatlesovska soul rock balada Lying Eyes, v kateri pevec Kelly boleče renči, da ne verjame njenim lažnivim očem. V drugi skladbi, naslovnem shufflu Sound of Sinning, ki poskakuje v ritmu pulzirajočega basa, medtem ko se Finniganov vokal prepleta z zračnimi spremljevalnimi vokali, dajejo veliko prostora elegantni fuzz kitari, ki otožno vpije. La La La Love Me je šarmanten soulovski blues, ki ga inovativno obogatijo s koščki psihedelije. Promises se ponaša z eno najboljših vokalnih izvedb na albumu in ima hkrati zgleden in bleščeče zloščen aranžma tričlanskih pihal, ki pesem dvigujejo visoko.

Falling Apart je še en čuteč in boleč soul blues, v katerem pevčevo prošnjo, »da mu nekdo pomaga, zato ker razpada na koščke,« najprej podprejo ženski spremljevalni vokali in nato svilena kitara Iana McDonalda. Hanging On pa je upbeat soul pop v slogu godbe iz poznih let založbe Stax, medtem ko je Strange Love kičast moment v pop slogu Motowna. V Find My Way Back Home se vnovič predstavijo v soul blues slogu.

Zadnjo četrtino albuma začnejo s Holding Back Your Love, zgodbo o izgubljeni ljubezni, ki jo postavijo na kitarski rif in gruvaški ritem, ki bi jim ga zavidal sam Ike Turner. V predzadnji Too Long, globoki soul baladi, gostijo francoskega pevca Bena L’Oncle Soula, ki so ga lani spremljali na evropski turneji. »Predolgo sem bil tvoj cepec« ponavlja Ben,  medtem ko bend v ozadju stabilno in močno gruva. Everyone’s Got, zaključni in zelo atmosferično-psihedelični instrumental s pridihom vzdušja iz spaghetti westerna, daje odprt konec tej zbirki grenko-sladkih pesmi o misteriju kemije nekega sesutega ljubezenskega razmerja.

Zelo udobna in globoka čutna godba. In med poslušanjem albuma nikar ne pomislite, da so Monophonics temnopolti. Gre za stvar čutenja zemlje in kozmosa.