Glitterbeat, 2021

Redkokatera zasedba je bila v tako kratkem času ovenčana s toliko nagradami ali uvrstitvami med najboljše albume leta kot ciprski trio Monsieur Doumani. Zasedba, ki deluje od leta 2011, je leto po ustanovitvi izdala minialbum Cyfolk. Že leto zatem je sledil prvi pravi album, Grippy Grappa, ki je zasedbi v uglednem britanskem mesečniku Songlines priigral nominacijo za najboljšega novinca leta 2014. V isti publikaciji je bil bend z naslednjim albumom Sikoses leta 2016 že nominiran za najboljšo zasedbo. Ta čislani naslov je ciprski trojček nato osvojil leta 2019 z albumom Angathin, ki je poleg tega bendu prinesel vrsto prestižnih nagrad in nazivov, kot je denimo čislana nagrada nemških kritikov v kategoriji »world music« ter prvo mesto na letni lestvici Transglobal World Music Chart.

Z letošnjim albumom Pissourin, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi bumov, se je trio takoj po izidu usedel na sam vrh omenjene lestvice in enako pozicijo zasedel še na dveh referenčnih lestvicah za globalno glasbo, World Music Charts Europe ter Balkan World Music Chart. In kaj sploh počne ta bend, ki si je zaslužil toliko pohvale in zasedel vrhove lestvic? Če bi rekli, da gre preprosto za avantfolkovsko zasedbo, ki tradicijo cepi s sodobnostjo, bi s tem opisali večino podobnih zasedb oziroma se izgubili v generičnem opisovanju, ki hkrati pove nič in vse. Skrivnost benda leži v inovativnem pristopu tako k materialu – dediščini ciprskih Grkov, pa tudi nekaterih tujih kultur – kot k inštrumentariju in še najbolj v načinu dela oziroma produkciji.

Začnimo z inštrumentarijem. Ta je za tovrsten bend kar malce nenavaden, saj ga poleg bouzoukiju podobnega brenkala tzouras in akustične kitare sestavljata še pozavna in občasno flavta. Ko govorimo o produkciji, je treba poudariti, da si zasedba na novem albumu pomaga z elektroniko, ki služi bolj kot dodatno zvočilo za posamezne inštrumente in nikakor ne določa zvena zasedbe kot elektronskega. Nasprotno, bend kljub tem dodatkom zveni karseda organsko; pevec in inštrumentalist na tzourasu Antonis Antoniou, pihalec Demetris Yiasemides in kitarist Andys Skordis v ospredje postavijo svoje vešče igranje, elektronski efekti pa jim služijo le toliko, da poudarijo in ozaljšajo zven glasbil ter jih še malo bolj poženejo v psihedelično vrtinčenje.

Tale njihov peti diskografski izdelek in četrti dolgometražni album je hkrati prvi v novi postavi, saj jo je leta 2019 zapustil njen ustanovni član, pevec in kitarist Angelos Ionas. Nadomestil ga je dotedanji koncertni kitarist benda Andys Skordis, ki je v bend prispel, ko so se njegovi člani odločili, da bodo novo ploščo ustvarili med muziciranjem in prek izmenjave idej. Album Pissourin, kar v ciprski grščini pomeni najtemnejšo temo, se tematsko naslanja na noč in njene skrivnostne pojave ter bajeslovna bitja, kakršno je denimo goblinu podoben kalikándjari iz istoimenske pesmi. V njej bend razvija misel, ki se krasno ujema z današnjim pandemičnim časom, saj »lirski subjekt« prizna, da je nor, da se mu meša, da se mu je strgalo, noč pa mu ponuja zavetje, zatočišče. A njegova norost ni razdiralna, pač pa zdravilna: »Naj noč izvaja svoje ukane, preden se zdani, rešila nas bo le naša norost.«

V skladu s temo albuma je zasnovana tudi naslovnica, s katere v nas bolšči modra sova, ki je upodobljena pointilistično, pikice na črni podlagi pa bi, če pogledamo malček iz daljave, ravno tako lahko upodabljale ozvezdje ali pa iz pikic ustvarjeno oblo. Podobna večpomenskost zaznamuje samo glasbo, ki zveni hkrati melanholično in psihedelično. Ta ambivalentnost odlikuje malone vse komade, ki jih krasi domišljena dinamika, zaradi katere Monsieur Doumani v isti pesmi zvenijo kot ad hoc vkup spravljen skupek tradicionalnih muzičistov, ki iz lastnega užitka spontano zaigra na mestnem trgu, in kot moderen postrockovski bend, ki na koncertnem odru z nadvse uigranim in do pičice razdelanim furioznim muziciranjem uvaja koncert turških psihedelikov BaBa ZuLa.

Tega legendarnega turškega benda nismo navedli kar tako, saj godba z albuma Pissourin občasno zaplava tudi v druge teritorije, tako da slišimo v nekaterih pesmih tudi vplive turške psihedelije, zahodnoafriške glasbe in bluesa. Psihedelični momenti na nas oprezajo iz samih struktur skladb, v katerih se vrtinčasti zvoki nalagajo počasi, sloj na sloj, premišljeno in z občutkom za dinamiko. Dinamika pa pride posebej do izraza v zaključkih nekaterih skladb, ko bend naenkrat, a docela ubrano ubere višjo prestavo in nato še višjo, da se nam zavrti v že tako omamljenih možganskih vijugah in se nam zamaje center za ritem.

Da zna bend tudi v živo ohraniti tenzijo in zgoščenost zvočne slike z albuma, je pokazal na nedavnem novembrskem koncertu, na katerem se je kljub omejitvi jakosti zvoka v Pinelini dnevni sobi izkazal v najboljši možni luči. Album Pissourin je tako dobil še koncertno potrditev, da so Monsieur Doumani eden najboljših bendov na trenutni sceni globalne glasbe. Navdušujejo tako z občasno melanholijo kakor tudi z močnim grooveom in psihedelijo, pa tudi z ležernostjo pristopa, s katero počasi gradijo intenzivnost albuma od počasnejših melanholičnih pesmi s šepetajočim vokalom do furiozno naelektrenih ritmov, ki vabijo k norenju na plesišču. Ostane nam le, da jim pritrdimo: »Rešila nas bo le naša norost!«