MOON DUO: Shadow of the Sun

Sacred Bones, 2015

Ko smo ob zadnjih izdihljajih minulega poletja na frekvencah Radia Študent v oddaji RŠ Koncert potovali skozi prostrane, brazdaste in s kraterji posejane zvočne pokrajine ameriškega psihedeličnega dvojca z lune, so bili obeti na strani tistih, ki so od benda pobožno pričakovali progresivno širjenje tako zvokovnih kot tematskih obzorij. Dvojica Johnson-Yamada je namreč prav v tem obdobju dokončevala svojo metamorfozo. Na predlanski evropski turneji se jima je takrat zgolj v vlogi »sešn« bobnarja, ki se je sčasoma prelevil v polnopravnega člana, pridružil John Jeffrey ter s tem občutno razširil njihove zvočne potenciale. Okostenelost in rigidnost udarjanja ritem mašin, na katere sta se sicer zanašala, sta prostor prepustili človeški intuiciji, ki naj bi nekako predstavljala osrednji faktor pri psihedeličnem grajenju sanjavih atmosfer. Vdano predajanje nezavednemu, začasni izklop parametrov našega razuma, čaščenje primarnih in primitivnih človeških občutkov, povezovanje s kozmosom … našteli smo le nekaj izmed predpostavljenih, ali še raje, nekaj inherentnih psiholoških učinkov, ki konstituirajo samo bistvo tega žanrskega miljeja. In če je najprej duo, kasneje pa trio to relativno uspešno udejanjal na prvih dveh platah Mazes in Circles, pa album Shadow of the Sun prinaša neizogibno soočenje z omejitvami njihovega kreativnega potenciala. Moon Duo se je prebil do zidu svojega zvočnega diapazona. Ob nezmožnosti plezanja ali prebijanja te metaforične ovire pa je žal obstal na mestu, ujet znotraj lastnoročno zarisanih mej. 

Če je eden ključnih faktorjev ustvarjanja psihedeličnih muzik, kot smo že zapisali, intuicija, pa je ena temeljnih postavk njihovih strukturnih tendenc sladka repeticija. Kot učbeniške primerke takšnega efektivnega strukturiranja bi lahko šteli dela glasbenikov, zaobjetih pod streho dežnika, ki mu posplošeno pravimo krautrock. Načelo repetitivnosti je v svojo varianto psihedeličnega rocka začetno uspešno vključeval tudi Moon Duo. A pride čas, ko nesmiselno ponavljanje enostavno dopizdi, in to je čas, ki ga zaznamuje izdaja albuma Shadow of the Sun. Načelo spiralne repetitivnosti ima vselej svoj meditativni namen. Ob poslušanju aktualnega albuma Moon Duo pa skupna rezultanta namiguje zgolj na en preprost sklep – tj. manko navdiha.

Pesem za pesmijo smo namreč soočeni z vselej enakim vzorcem: štiklc je zasnovan na zelo primitivnem, bluzovsko oziroma rockovsko zasnovanem »riffu«, ki se ob pojavljajočih in izginjajočih vložkih klaviatur in mestoma drugih instrumentov, preprostih kitarskih solažah ter boleče monotonih »motorik« ritmikah enakomerno ponavljajo v nedogled … in nas, kar je najbolj kritično, pravzaprav nikamor ne odpeljejo. Predvsem se tukaj ponuja vprašanje, čemu bobnar iz mesa in kosti, ko pa je njegov slog dejansko imitacija ritem mašin, brez prehodov, brez instinktivnega grajenja napetosti z udrihanjem po činelah, brez človeških napak. Če je Johnsonovo obvladovanje »dilejanih« in »reverbanih« zvočnih gmot ob pomoči številnih efektov vredno hvale, pa sintetični zvoki Yamadinih klaviaturnih pasaž kvarijo toplino njegovih vintage kitarskih nažiganj. Omeniti je vredno tudi zanju značilno monotono podajanje odzvanjajočih vokalov, ki se neopazno spajajo z zvočno podlago. Tako kot drugi zvočni viri tudi ti ostajajo zaprti znotraj varnih in že preizkušenih formul, ki so se morda zadovoljivo izšle na prvi dveh dolgometražcih, a so, nasprotno, tokrat prej ko ne moteči. Njihov monokromatičen retro futurizem, ki mu sami resda pravijo »repeat-o rock«, je torej dosegel nevralgično točko.  

Za lanskoletni koncertni album Live in Ravenna se je avtorju zapisalo, da gre dejansko za plesni album za ljudi, ki jim sede sanjavo zibanje in nekontrolirano, spontano zvijanje, ki našo vednost o tu in zdaj zabrišeta v objemu prostorskega in časovnega vakuuma. Še vedno stojimo za tem, zato dopuščamo možnost, da tudi pesmi albuma Shadow of the Sun, ki premorejo tudi prilive žanrskih karakteristik horror punka, resnično zaživijo šele v svojem koncertnem utelešenju. A vendar ostajamo skeptični. Za razliko od preteklega materiala tokrat relativno obetavno izzvenijo predvsem tiste najkrajše predstavnice albuma, denimo Zero, Thieves in Animals, morda zgolj zavoljo časovne omejenosti, ki onemogoča brezciljno pripovedovanje ene in iste zgodbe.

Psihedelične muzike naj bi nas odvračale od pozornosti in nas spodbujale k praskanju pod površino; kot cilj so navadno vselej implicirana neznanska prostranstva našega nezavednega. Drugi album dvojca z lune je s svojim naslovom Circles namigoval na kozmične cikle, cikličnost zgodovine in narave, na življenje kot koncentrično potovanje na konec ničesar. Prav ta nič, ki ni nič kaj osvobajajoč, pa se kot kaže skriva v senci našega sonca.