Tru Thoughts, 2019

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo album Little Ghost losangeleških domačinov Moonchild. Trio sestavljajo multiinštrumentalisti Amber Navran, Max Bryk in Andris Mattson. Album, ki je izšel 6. septembra letos, je po debitantskem Be Free že tretji dolgometražni izdelek, ki ga je zasedba izdala v sodelovanju z britansko založbo Tru Thoughts.

Skozi značilnosti neo-soula, R&B-ja in sodobnega jazza se Moonchild s svojo glasbo znajdejo v osrčju scene, ki postaja v svetu čedalje bolj popularna. Svoj zvok posredno črpajo tudi iz glasbene zapuščine kolektiva Soulquarians, za katerega bi lahko rekli, da je pravzaprav v največji meri zaslužen za stanje današnje scene. V preteklosti so Moonchild otvarjali koncerte za velika imena, kot sta Stevie Wonder in Georgia Anne Muldrow, prav tako pa tudi za Kamasija Washingtona ali za zasedbo The Internet. O samem širjenju scene veliko pove njihova udeleženost na takšnih koncertih. Pred nekaj leti se je že zgolj v lokalnem ljubljanskem kontekstu zdelo nepredstavljivo, da bi obstajala kritična masa za koncerte takšne glasbe. V zadnjem času pa smo bili tudi pri nas priča velikim udeležbam na koncertih izvajalcev, kot sta denimo Anderson .Paak in Snarky Puppy. Za slednje so ljudje pred Križankami odkupovali že razprodane karte po polni ceni, le da bi zasedbo slišali v živo sredi poletnega neurja.

Vzrok za množično navdušenje nad tovrstno glasbo je morda ravno žanrski crossover, v katerem operirajo ti izvajalci. Ta daje glasbi neoprijemljivost, obenem pa jo tudi definira znotraj novejše scene. Takšen glasbeni izraz vključuje vse od tradicionalne hip hop produkcije, R&B ali soul kitar in vokalov do različnih za jazz fusion značilnih sintesizerjev. Vse to seveda ni formulaičen predpogoj, lahko pa nam omogoči vpogled v idiome te specifične scene. Prav tako to spajanje omogoča prispevke ustvarjalcev z vseh koncev spektra, tako prispevke akademsko izobraženih jazzovskih inštrumentalistov kot tudi tako imenovanih spalničnih producentov.

Vzemimo za primer komad Strenght. V produkciji tega slišimo omenjene glasbene elemente. Akustične kitare s hendrixovskimi ornamenti, kakršne slišimo pri malem morju kitaristov, že če zgolj malo pobrskamo po Instagramu. Rifi se prepletajo z akordi Rhodesa ali podobno zvenečega sintetizatorja zvoka. Vrh produkcije lebdijo zasanjani in mehki vokali Amber Navran, pod njo pa pulzira tipičen dilla beat. Rahlo zamaknjen udarec snera je tisto, kar komadu Strenght in tudi veliki večini preostanka albuma vlije značilen groove. Ta se kot idiom izkaže za izjemno sodobnega ne glede na dejstvo, da je prisoten že od poznih devetdesetih oziroma zgodnjih dvatisočih. Prav družbeno omrežje Instagram pa je postalo neke vrste spletni portfolio za veliko novodobnih inštrumentalistov.

Instagram v tem oziru poleg funkcije spletnega portfolia prevzema tudi funkcijo narekovanja trendov in povezovanja poslušalcev z izvajalci. V dobi, v kateri je digitalni marketing poglavitno orodje ustvarjanja osebne znamke izvajalca, je sama glasbena vsebina pogosto sekundarnega pomena, nadomesti jo slika, ki jo izvajalec predstavi poslušalcem. To sicer nikakor ne velja neposredno za glasbo zasedbe Moonchild, vsekakor pa je vredno omembe ravno za namen razumevanja ponovnega vzpona žanrskega preseka, v katerem tudi Moonchild ustvarjajo svojo glasbo. Ne glede na platforme distribucije vsebine je pomembno izpostaviti vpliv na percepcijo izdelka, ki ga ima posamezni medij komunikacije. Instagramov format nalaganja vsebine je očitno primeren za predstavljanje krajših segmentov glasbe v loopih, ki so idealno orodje za takšne žanre. V takšnem smislu naj izpostavimo skladbo Wise Woman, ki v smislu harmonije vpelje ciklično formo akordov, skozi katero se nato spreminja zgolj barva zvoka, kar ustvarja občutek gibanja naprej.

Skladbe z albuma Little Ghost ne vpeljujejo nikakršnih posebnih konceptualnih inovacij. Namesto tega plošča deluje, kot da so ustvarjalci predvsem veliko časa posvetili produkciji in aranžmajem skladb, kar spet poudari umeščenost plošče v trende sodobne hip hop in jazzovske produkcije. Poleg tega je skozi paleto navdiha, s katere izvajalci črpajo svoj zvok, mogoče občutiti celo nekakšno še-ne-povsem retro estetiko zgodnjih dvatisočih. Če pa si boste zaželeli skladbe z albuma Little Ghost slišati tudi v živo, boste zasedbo Moonchild lahko ujeli v začetku februarja naslednjega leta bodisi v Zagrebu ali na Dunaju.