backwoodz studioz, 2020

Medenina je zlitina bakra in cinka, s spreminjanjem razmerja med elementoma pa dosežemo različne mehanske in električne lastnosti. Je nadomestna zlitina: atoma obeh sestavin se lahko nadomeščata v isti kristalni strukturi. Zaradi svoje zgradbe in akustičnih lastnosti je popularen material za izdelavo inštrumentov, zavoljo izgleda, ki spominja na zlato, pa jo uporabljajo tudi kot dekorativen element. Medenina oziroma BRASS po angleško pa je tudi zlitina dveh prominentnih imen hiphop podtalja, ki je izšla ob zaključku lanskega leta pri založbi Backwoodz Studioz.

Pred nami je torej skupni album dveh izredno plodnih ustvarjalcev. Prvi je billy woods, ki smo ga nazadnje slišali pred dvema letoma v okviru odličnega projekta Hiding Places, pri katerem je sodeloval s Kennyjem Segalom, kasneje istega leta pa je izdal šibkejši solo dolgometražec Terror Management. Druga je Camae Ayewa, pesnica in eksperimentalna glasbenica, bolje poznana pod psevdonimom Moor Mother. Gre za izredno zanimiv in dinamičen duo – billy woods z direktim in materialnim liricizmom ter Moor Mother z mistično in ezoterično poezijo ustvarjata zanimiv kontrast med jinom in jangom, ki pa se na albumu preplete v čutno celoto.

Lirična slika nas ponese na ulice današnje Amerike, ovite v represijo in sistematski rasizem, ustavi pa se tudi pri religiji in zgodovinskih dogodkih, ki so pustili črn madež na časovnici našega obstoja. Zgodovinski kontekst obravnavata kot raziskovalca oziroma arheologa in ga prikažeta skozi okular zatiranih in neslišanih pripadnikov črnske rase. Po drugi strani slavita njene dosežke in opozarjata na njen kulturni pomen, ki bo pomembno vplival tudi na bodočnost. Kančki upanja in hrepenenja po pravici so zakopani pod plastmi turobnosti. Že woodsovi verzi in njegov oster pristop povzročijo, da se vsaka izrečena beseda zareže v poslušalca, ki ga brutalna surovost Moor Mother nato še dodatno povozi. A težkim tematikam navkljub se način nizanja rim in verzov na trenutke izkaže za skorajda igrivega, vendar vseeno ne omili mračnosti albuma. Tak pristop priča o mojstrstvu obeh umetnikov, še posebej pa se izrazi v komadih Furies, Arkeology in Gang for a Day. Na plati se pojavi tudi nekaj drugih imen, denimo Lindsay Anne Powell pod psevdonimom FIELDED z eteričnim vokalom v komadu Black Forest ali John Forte v cinematičnem odpevu pesmi Scary Hours. 

Še globljo potopitev v BRASS poslušalcu omogoči inštrumentalna spremljava. Ta se razteza od jazzovskih semplov preko čutečega soul petja, pa do čiste hrupne statike. Slednja značilnost je bližja predvsem produkciji Ayewe, ki nam je že v svojih prejšnjih izdajah postregla s slikovito zvočno paleto eksperimentacije. Pravzaprav je komad Mom’s Gold njena lastna kompozicija in tudi edini glasbeničin poseg v produkcijo. To sta glasbenika raje prepustila imenom, kot so Navy Blue, The Alchemist, Preservation, Willie Green in Messiah Muzik. Čeprav je za inštrumentalnim delom tako veliko rok, dobimo vseeno občutek, da gre za delo enega človeka, saj se beati iztečejo eden v drugega tudi v dobesednem smislu, kajti meje med skladbami so zabrisane. Produkt te zabrisanosti dobesedno odraža naslov albuma – medeninasta zlitina, ki jo definirata zgolj dinamika med woodsom in Moor Mother, med motnimi temnimi podlagami in žarki soula ali jazza, ki jih vsake toliko časa prebodejo.

BRASS je album, ki z vsakim poslušanjem znova preseneti. Njegova fluidna podlaga in močan nastop obeh umetnikov in vseh, ki so izdelku vtisnili svoj pečat, zarišeta odsev naše distopične realnosti. Z albumom, osnovanim kot umetniško delo, ki pomaga kreirati črnsko zapuščino, in ne kot plitev poskus komercializma, se billy woods in Moor Mother dokažeta kot nič manj vredna blišča zlata, vseprisotnega v svetu hiphopa.