26. 12. 2017 – 19.00

MORBID ANGEL: KINGDOMS DISDAINED

Vir: Naslovnica

Silver Lining Music, 2017

 

Kako dobro je bilo slišati novico o vnovični vrnitvi Steva Tuckerja v Morbid Angel ter vnovični odstavitvi v letih vedno bolj pozerskega in brezveznega Davida Vincenta. Po katastrofi Illud Divinum Insanus - ki to ni bila zato, ker bi se bend nemara raztreščil v nedovoljene smeri, temveč zato, ker je bila preprosto slaba – je bilo edino logično nazaj v bend pripeljati člana, ki se je že v prvem obdobju članstva izkazal s tisto pravo lakoto, energijo in kreativnim prispevkom. In če tako kot pisec teh vrstic spadate med tisto divizijo Morbid Angel fenov, ki za njihovo najboljšo ploščo že od leta izida 1998 smatramo Formulas Fatal To The Flesh, se imate s Kingdoms Disdained vsekakor česa veseliti. Absolutni spiritualni in energetski višek, ki je Formulas Fatal To The Flesh, je namreč nastal v prvem obdobju streznitve glede Vincenta in njegovega sranja, ki je med kariero resničnemu vodji in mastermindu Treyu Azagthothu pač nekajkrat ušlo izpod nadzora – dokler ni bilo prepozno in je moral, po lastnih besedah, priznati odsotnost in ignoranco. No, ta pristni in originalni death metal genij se je še vsakič pobral ter s svojimi soigralci dostavil pravo stvar – in po vnovičnem odhodu Vincenta je to povsem sveža Kingdoms Disdained.

Kje torej začeti? Povejmo kar takoj - Kingdoms Disdained je neverjetna plošča. Tako neverjetna, da je že skoraj šokantno, kako zelo je vse na svojem mestu, kako tu ni nobenih zajebov, kako zelo ustreza zdajšnjemu Morbid Angel trenutku. Morbid Angel so naredili nekaj, na kar je marsikdo od nas upal, vendar glede na to, kako gredo zadeve v tem bolj overground delu ekstremnega metala, tega dejansko ni mogel realno pričakovati. Trey Azagthoth in druščina so se sestavili in znova odklenili svoj potencial, obljubo inherentno njihovi določujoči, pionirski in skrajno individualistični ekspresiji. Nekajletno rahlo brodenje so končno potisnili naprej in se v alkemični distilaciji svojega notranjega jedra samo požlahtnili. Azagthothu in Tuckerju sta se pridružila sveža, manj poznana člana, Scott Fuller na bobnih in kitarist, Dan Vadim Von, ki z izjemo kratkega pasusa na plošči ne igra. In z njima Morbid Angel zvenijo tako dobro kot že dolgo ne. Predvsem Fuller se je izkazal za odlično izbiro, ki je skupinski igri končno vrnila tisto vznemirljivost in eksplozivnost, spet precej podobno kot na Formulas Fatal To The Flesh, prav tako posneti v trio formaciji. A tukaj gre vendarle tudi za nov zven, le še ojačan z odlično produkcijo, ki frontalno agresijo bobnov potisne v ospredje in ji prepusti zajeten kos končne zvočne slike. Medtem ko je v preteklosti na tem področju pogosto zevala praznost zaradi ne vedno posrečenega industrial-metal trigganja, se tokrat delež signalov prevesi bolj na stran surovega, akustičnega zvena, čeprav ne povsem.

Vse to zvočno ogrodje dela čudeže in pripravi pot podivjanemu Azagthothovemu geniju, ki je tokrat povsem zlit in spleten s skupinsko igro na način, ki v tovrstnih logih žal ni tako zelo pogost. Čisto vse spremenljivke in koordinate žarečega dogajanja – od arhitekture do strastne izvedbe – so prepredene tako, da izraščajo druga iz druge. To med drugim pomeni, da rifi skorajda ne obstajajo brez zvena, s katerim so izvedeni in obratno, sam material omogoča eksplikacijo čutnega overloada inherentnega značilnemu Azagthothovemu zvoku. Ta kot ponavadi sloni na precej specifičnemu odtenku distorzije in ostalih analognih efektov, ki je bliže izvenčasovnim zvenom kitarske rock magije kot sodobnemu death metal zvenu. In ta aspekt je pomemben, zven Morbid Angel namreč zasuje z enormnimi količinami detajla, če želite – že od samega attacka strun, ki sproži čisto posebni dinamizem udarca in odzvena, nabrekanja, valovanja in tako naprej, skorajda v neskončnost. Trey Azagthoth je in ostaja še naprej edini Hendrix death metalskega kitarizma, tako zelo briljantno, da se človek vpraša, zakaj je edini tako navdahnjen posameznik v teh krogih, sicer polnih talentiranih in originalnih zvočnih umetnikov.

Ampak ravno to je tisto, kar z Morbid Angel hočeš. To jih dela – in jih vedno je – za pristno avantgarden bend, ki igra polnopravno avantgardno glasbo že vso svojo kariero. Govorjenje o žanru in klišejih je v takih primerih prisotno ravno iz obratnih razlogov kot ob večini ostalega odstotka glasbe. Izhaja namreč iz inovativnosti in določujočnosti za nek žanr, ki so ga Morbid Angel tako zelo zaznamovali, da se včasih pozabi, kako zelo čudna in out-there je pravzaprav njihova lastna, konkretna glasba. In tega, Morbid Angel glasbe namreč, je na plošči Kingdoms Disdained v izobilju. Že od prvih nekaj komadov, denimo otvoritvenega Piles Of Little Arms in še posebej sledečega D.E.A.D. (Department Of Eradication And Disposal) je jasno, da so Morbid Angel zvišali prag tako kompozicijske kot izvedbene ravni. Povili in plasirali so nekaj najbolj hektične in vrtoglave glasbe svoje kariere, ki dohaja tiste najbolj žlahtne dele trenutnega black in death avantgardizma ter jih hkrati sploh ne in izhaja povsem iz sebe. In to je spet tisto, kar je pri takem bendu ključno. Da se v njih izgubljaš, da užiješ in skorajda trpiš v tem, kako mikastijo in počnejo svojo stvar. Kako neskončni tokovi mesa, lomečih se paradigem, katastrof in požigov prehajajo od prebliska notranjega umskega očesa v okončine organizma, ki ga naseljuješ ter čudenja in tavanja po razširjeni telesnosti, ki je krajina te glasbe.

Glasbe, ki je po eni strani povsem domišljijska, plod skorajda neodgovornega slavljenja neskončnosti nezainteresirane notranje spiritualne imaginacije Azagthotha, po drugi strani pa bolj apokaliptična kot kdajkoli. S premeščajočimi subjektnimi pozicijami v tekstih Tuckerja, ki skačejo od notranjega glasu arhetipnega, invazivnega kolonialističnega tirana do tožb demiurških bogov stvarnikov in uničevalcev, ki opazujejo ta človeški hubris in se pripravljajo na končno čiščenje ter končno, do naratorskega ugotavljanja neizogibnega padca idolov, prepozno. Nič kaj posebnega torej, vsekakor ne na nivoju Azagthothovih lastnih navdahnjenih diatrib iz preteklosti, a vendar povsem v liniji s sedaj že prepoznavno Ancient Ones perspektivo, ki jo je in so jo v letih vzpostavili.

Vendar je, kot že rečeno, sama plošča Kingdoms Disdained, njena celota, njen zven, to, kako ta album je in se sproža daleč od povprečnega ali zgolj korektno zadovoljivega. Morbid Angel so pravzaprav izdali eno najbolj fokusiranih in, ja, boljših plošč svoje kariere. Sedaj gre skoraj samo še za vprašanje, ali bo obstala tudi v času, in to, kateri specifični duh njihovih posameznih artefaktov je komu, ali večini, bliže. Ampak raje izpostavimo še nekaj biserov, komadov, kot so neverjeten Pillars Crumbling z absolutno briljantnimi kitarami, perverzno strašljiva Declaring New Law (Secret Hell) in kalejdoskop eksplozivnosti From The Hand Of Kings. Ali pa ne - preprosto poslušajte zadnje štiri sekunde otvoritvene Piles Of Little Arms in se vprašajte, kje in kaj smo ...

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.