ŠOP Records, 2021

morvern bi pred pol stoletja zagotovo stal kot sinonim za ljubezen, svobodo, življenje majhnih ljudi in seveda kitarsko muziko, a As key snjt izpraševalec ni nič več ali manj kot Jan Cizej, lik v dvojnem pomenu besede. Je faca, pravcat scenski posebnež in na drugi strani figura določenih glasbenih parametrov, ki tvorijo zvočno dimenzijo izpovednega kantavtorstva, različnih nians indieja in DIY-mentalitete. Danes v Tolpi bumov obravnavamo Captain Trips, ustvarjalčevo drugo ploščo leta 2021, in njegov četrti dolgometražni album, izdan pri založbi ŠOP Records, s katero je ustvaril šolski primer založniško-prijateljske simbioze podpore in idejnega oplajanja, omenimo pa tudi, da izdaja prihaja malo pred petletnim abrahamom projekta, ki deluje od leta 2017.  

Dandanes je morvern bend in čeprav na plošči še vedno poskrbi za večino inštrumentalij, skladbopisje in tekstopisje pa sta izključno v njegovi domeni, v živi izvedbi zasedbo tvorijo še Nejc Čulk, Damjan Manevski, Erik Kerpan in Vasja Onič. Tako je postal polnopraven bandleader, kar se odraža v polnosti zvoka, saj bobni, kitare, bas in sintetizatorji brzijo, ne da bi si pri tem stopali po nogah, in čeprav glasbenik zares ni kaj prida kompozicijsko inovativen, demokratično dirigira svojo godbo in premišljeno odmerja solo eskapade. Projekt je s Captain Trips vstopil v novo fazo razvoja; zrasel je iz Cizeja, a ga tudi prerasel, pri čemer se je treba spomniti, da to odraščanje ni zamejeno le nanj. S Čulkom je ponovno dejaven v HAY, z Manevskim brenka v – nekdanjem solo projektu slednjega – Rush to Relax, z Oničem je sodeloval pri masterju ujminega prvenca, kajti morvern ima že od zadnje plate tudi svoj AsKeySnjt STUDIO, zagotovo pa se najde še kakšen trenutno le javnosti neznan akter tega kitarskega mikrokozmosa. 

Obenem je morvern prerasel Cizeja kot slehernika, prelevil se je v rock zvezdnika, saj mu življenje prežema njegova umetnost. Do neke mere se je ustvarjalec vedno igral v peskovniku takšne samoidentifikacije, bil je srednjeveški trubadur, urbani kavboj, mehkokitarski metalec in eksistencialistični vapourwaveovec. Nekako je šlo z vdanostjo vsakemu dotičnemu liku za dvig nad specifično osebnostjo, kar je uokvirilo besedila zunaj krhkosti enega človeka. Izjemna je srčnost tega početja, katere intenziteta ne pojenja, vendar na širši domači sceni umetnik nekako še vedno ni prepoznaven, kar je izpostavil že Andrej Pervanje v recenziji prejšnje plate.  

Hitro pridemo do premise, da je stanje tudi posledica scenske šahovnice originalnosti in prodajnega potenciala. Kantavtorji so umrli, tako kot sta umrla punk in trap, in kitarska glasba per se ne nagovarja več družbeno izoblikovanega občinstva. Avtentičnost izpovednega izraza ni več črno-belo vrednotena, zato se morvernova glasba mora sopostavljati izrazu Mrfy-jev, Koala Voice, In The Attic, Regen, Popotnika, balans, Črnega škrata in drugih. Skupna jim je rahločutnost do eksistencialističnih problemov posameznika in družbe, v nasprotju z navedenimi pa morvern izstopi iz našega prostora in časa. 

Umetnik sam večkrat izpostavlja pretekle časovne elemente, nedvoumno seveda glasbeno zgodovino od 60. let dalje, zaradi česar do določene mere zavrne premiso izvirnosti, kolikor je ta pogojena z inovacijo glede na preteklo zgodovino. Znotraj trenutne scene pa vendar predstavlja lastni svet – melanholično izkušnjo z vonjem po zeleni, občuteno toploto mavrice in lesenim okusom dobro naoljenih kitar. V povezavi s preteklostjo pa je najpomembnejši element morvernovega ustvarjanja mladost. To ekstrapolira iz dejanskega časovnega okvira – čeprav je morvern mlad – v prakso kot način življenja, v idejo mlade, raziskujoče muzike, ali konkretno na album. 

Zato ne preseneti, da se Captain Trips začne z doslej najtradicionalnejšo rockovsko pozicijo, zvočenjem Route 66, shredanja in univerzalno glasnih ferštov svetovnih garaž s skladbama The Stand in Rainbow. Tempo se nato umiri in poslušalec izmenično surfa, tripa in mosha do komada What's The Spell, v katerem se Cizej vrne k svojim koreninam, a so te preživele in ustvarjale že toliko sezon, da jih ni mogoče več zamenjati za mladostno podrast. Pesmi še vedno korakajo pod vplivom laissez-faire, a so zrelo hipne. Pocukranost druge polovice albuma se nekoliko vleče v primerjavi s prej omenjenimi slovenskimi glasbenimi ustvarjalci, kar pa ponudi novo prispodobo s kakšnim bolj klasičnim ljubezenskim gruljenjem življenju tipa Kreslina, čeravno to ni najbolj pozitivna primerjalna pridobitev. Skriti dragulj pa je pravzaprav zadnji komad plošče, Revolution 69, ki s playbackom tematizira pobeglo zgodovino in absurdnost sodobnega nanašanja nanjo. Je hommage morvernovim koreninam, ustvarjena tako, da  ima več z vapourwaveovsko konceptualizacijo 69. leta kot pa takratnim dejanskim dogajanjem.

morvern sanja mrtve sanje z vročičnostjo LSD-tripa in brezskrbnostjo lo-fi pogleda z resolucijo 257 pikslov. Kult, ki se okoli njega oblikuje in katerega del je – sodeč po pokrivanju – tudi nekaj sodelavk in sodelavcev glasbene redakcije Radia Študent, ni beatleske sorte, zato Cizej čez nekaj desetletij ne bo poznan kot Marko Brecelj. Narava dotičnega kulta je intimna izkušnja, zato prav tako ne bo pomnjen kot humanistični trubadur, kaj šele da bi kot kak guru á la Laibach z njim prijetno zaslužil. Captain Trips je morda predvidljivo, a z zunanjim svetom neobremenjeno nadaljevanje morvernovega potovanja.