ŠOP Records, 2021

V današnji Tolpi bumov poslušamo novo polnopravno plato domačega samostojneža Morverna. Na naših radijskih valovih ta kantavtorski poletnež jadra že tretje leto in sedaj spremljamo že praktično vsako njegovo izdajo. Redna in zaprisežena samoniklost tega Trboveljčana ga je vpletla v glasbeno sceno, ki je Radiu Študent tako blizu, kot je Vrhnika Ljubljani. Med radijci ima kolege, prijatelje, založnike, pajdaše, simpatizerje. Z izvajalcem in založbo smo celo na taki ravni odnosa, da plato Not What I Heard poslušamo en teden pred njeno izdajo, kar se ni zgodilo niti ekskluzivnemu predvajanju tako oklicanega radijskega hišnega gojenca Kleemarja in njegovemu skorajda neverjetnemu lanskoletnemu prvencu. Sedaj res ni več dvoma, da sodelavce glasbene redakcije Radia Študent in Jana Cizeja veže ena posebna vez, ki bi jo označili kot magnet samoniklosti, predanosti in norčavosti.

Not What I Heard je tretja albumska izdaja v malem morju stvaritev, ki jih je Morvern ustvaril v zadnjem petletju. Sprva je bila napovedana kot EP, ampak ob taki produktivnosti se ustvarjalcu načrti hitro spreminjajo. Že zadnji EP Anemoia je imel na koncu dolžino pravega albuma, za lanskoletni junijski album How Are You? pa je od potencialnih 27-ih skladb izbral 10. Da bi zajeli celoten spekter produktivnosti, pa bi bilo treba upoštevati še vsaj njegove stranske projekte – vežbanje kot Rush to Relax trio, robna godba As Key Snjt, pa verjetno še kakšnega. Na domačih tleh ga po številu izdaj po levi prehiteva samo Matej Krajnc, za njim pa se mudi Andrej Jesenovec – Nap. Kljub vsem novitetam pa Morvern stalno prebavlja svoje pretekle stvaritve. Lahko bi rekli, da živi s preteklostjo. Še vedno z značilnim pristopom obravnava podobne ljubezenske, najstniške, eksistencialne tematike, ki smo jih od njega vajeni, a jih predeluje in napreduje. Vseeno mu uspe, da je vsak njegov korak zaznan kot nov dosežek, s katerim pogrunta kako novo foro, doda kak nov zvok med instrumente, predstavi kake nove vizualije v videospotih. Če si dovolimo biti malce biblični, nam pušča drobtinice do mesta z dvanajstimi vrati. Not What I Heard je prvi pravi album, posnet v njegovem novem ustvarjalnem prostorčku AsKeySnjt Studios, poleg tega pa predstavlja še mali diskografski dosežek, posut z bleščicami, ki mogoče odpira tudi nov in cenovno ugoden format za založbo ŠOP Records – kompaktno kaseto. 

Še pred pol leta se je Morvern hecal, da se vrača h countryju. Še vedno navdušeni kavbojc pa v novem paketu enajstih komadov ne išče več toliko navdiha v brezskrbnem podeželju. Od njegovih albumov ima za zdaj Not What I Heard najbolj mestni izraz, izraz neke mladostne skupnosti, neke živahne generacije. Morda ker v pesmih, kot je štikeljc Time, slišimo duh celega benda, čeprav je Morvern večino glasbe spet sam posnel, odigral in sproduciral. Pozorni poslušalci in poslušalke bodo tudi ujeli, da je novi album bolj prežet z njegovim prejšnjim ustvarjanjem v bandu HAY. Ne samo, da je na plati kak komad, kot je Unspoken Words, podoben garažni lo-fi estetiki, značilni za HAY; tudi pri dveh drugih komadih se mu pridruži nekdanji pajdaš Nejc Čulk. Ta je Morvernu pomagal ustvariti tudi videospot za uvodni komad, single Die. Utrip mesta in vrstnikov zajamejo tudi besedila, ki so prilično manj romantična in sladka. Čeprav album nima jasne rdeče niti in pusti občutek, da je Not What I Heard nabor pesmi, ki bi lahko bile izdane tudi v drugačni obliki, je vseeno pomemben mejnik v njegovem zanosnem opusu. Zaznamuje ga nov ustvarjalni prostor – AsKeySnjt Studios, videospoti za 3 single, ki razkrivajo njegove simpatije do različnih impresij, in že omenjena kompaktna kaseta.

Za finiš povzemimo. Morvern se še vedno ne obremenjuje preveč z izdajami. Tudi v Not What I Heard se je nekaj novega naučil, nekaj novega preizkusil in ima malo boljši sound. Uživa v tem, kar dela, in še naprej brezskrbno ustvarja. Že omenjene novosti in drobtinice so njegov čar in obenem okvir, znotraj katerega ga ocenjujemo. Verjetno bo kakšna podrobnejša analiza njegovih del pokazala še kakšno plat ustvarjanja, ki je še nismo jasno izpostavili, a dejstvo je, da njegova dejavnost zaznamuje neko mlado, v lokalnem prostoru spregledano, a zanesenjaško kitarsko-sintesajzersko generacijo glasbenikov. Če zaključimo z Morvernovim pozdravom – ni treba, da smo pank, dovolj je, če ostajamo drug drugemu legende.