Moses Sumney: Aromaticism

Moses Sumney: Aromaticism

Oddaja
28. 10. 2017 - 19.00

Jagjaguwar, 2017

 

Pogosto naletimo na glasbena dela, ki so sporočilno naperjena proti prevladujoči kulturi, vendar se s svojim izrazjem ne razlikujejo veliko od tistega popularnega, ki ga poskušajo kritizirati. Navadno je tak pristop neiskren in se zato s tem ustaljeni vzorci le še dodatno afirmirajo. Vseeno pa se zgodi, da se tudi v sferi popularne glasbe znajde kakšno delo, ki z močnim kontrakulturnim konceptom uspe zanihati ustaljeno gladino. Eno takšnih je tudi nocojšnji album, ki nosi pomenljiv naslov Aromanticism, kar je novodobna skovanka za nezmožnost ali nasprotovanje koncepciji romantične ljubezni. Čeprav koncept že zaradi samega ukvarjanja z romantiko zveni klišejsko, je avtorjev odnos do fenomena aromantičnosti dovolj globok in zavesten, da glasbenik s svojim delom ne izzveni kot še ena od izgubljenih in zapuščenih duš.

Moses Sumney je eden tistih glasbenikov, ki jih slava nekoliko prehiti in se znajdejo pod žarometi, še preden ugleda luč njihov prvi pravi album. S tem očitkom mu sicer delamo manjšo krivico, saj je pred tem v lastni režiji posnel nekaj materiala za spletni EP, ki mu je nato odprl vrata v svet glasbenega biznisa. Tam se je dobro ujel v družbi s pevko Solange, s katero je sodeloval kot vokalist, in indie glasbenikoma Chrisom Taylorjem iz zasedbe Grizzly Bear ter Sufjanom Stevensom. Od vseh treh je po malem prisvojil lastnoročen in večinoma samostojen način produciranja glasbe. Ker so ga pričakovanja in vprašanja založb ter medijev nekoliko prehitela na glasbeni poti, se je ta neodvisnost in možnost izolacije ob snemanju materiala za album izkazala kot zelo koristna. Pozornost, ki je iznenada prišla nadenj, je bila temu mehko zvenečemu pevcu prej trn v peti kot ponos. Moses Sumney si je zamero do nje verjetno nakopal že v mladostniških letih, v obdobju, ko se je z družino začasno preselil v Gano in bil tam zaradi svojega ameriškega porekla stigmatiziran. Svojo ljubezen do petja je skrival in svoj talent gojil pod pridušenim dihom, vse dokler ni začel na kolidžu s kitaro javno nastopati po barih.

Moses je skozi svoje solističo nastopanje s kitaro in napravo za zankanje linij razvil prepoznaven stil, ki se, podkrepljen z jazzovskimi prijemi, ob ambientalnih zvokih razteza v blagozvočne višave soulerskega falzeta. Poleg odsotnosti ljubezni sta glavna motiva še odsotnost domovine in lastne koherentne persone. Tega manjkajočega trisa pa avtor ne riše v tragični luči, temveč kot nekaj, brez česar je v današnji družbi še lažje doseči samostojnost in izoblikovati lastno podobo. V enem od govorjenih poetičnih delov z albuma se obregne ob sam izvor družbenih norm ljubezni, ki jih otroku polagajo v zibelko, čeprav se jim ta upira. Ljubiti starše – to prvo zapoved v ljubezni nam v podobni govorjeni skladbi sesuje, ko stoično in zavedajoč se neiskrenosti obeh - mati na sinov rad te imam odgovori s hvala. Otrokov razkol s starši nosi seme za kasnejši razkol z družbo, za tesnobno ujetost v njej in gon po izogibanju intimnim odnosom. Aromantičnost lahko izvira tudi iz tega nekoliko patološkega stanja, vendar se avtor ne odpoveduje intimi, temveč le družbenemu normativu romantičnega, ki ukaluplja odnose. Se pa v preizpraševanju norm odpove še eni zapovedi, v kateri sta ga starša, oba v službi krščanske cerkve, od malega vzgajala. V ljubezni do bližnjega Moses zariše ostro ločnico, ki ne sega čez sovraštvo do manjšin. Ne sledi miroljubnim naukom Martina Lutra Kinga, temveč mlajši nekompromisni generaciji borcev za pravice črncev, ki nikoli ne bi poljubili roke z bičem ali pendrekom.

Z odpovedjo romantični ljubezni kot še enemu posiljenih družbenih konstruktov se lahko ustvari podlaga za intimen odnos. Intimen pomeni razkrivati (se) - sprva samemu sebi in nato drugim. Današnja obsesija z romantičnostjo vzdržuje odnose v ekscesnem stanju zaljubljenosti, je iracionalno gonilo odnosov. Ta objet petit a je podobno nedosegljiv kot zapoved Uživaj!, ki ždi nad fetišizmom potrošništva in poganja družbo naprej v razkroj. Plitka je danes ljubezen, govorijo verzi skladbe, in še ta vržena svinjam, ki ne vedo, kaj so biseri. Takšno razvrednotenje ljubezni je še korak dlje v osamo, stran od družbe, zasičene z idejo romantike.

V izoliranem mehurčku je Moses vire in razloge za lastno odtujenost v odnosih razgalil in osvetlil z več zornih kotov. Velik del ustvarjanja plošče je dejansko potekal v osami, razpet med več oddaljenimi lokacijami. Odsotnost doma in fluidnost lastne biti, ki ji ni treba zavzemati pozicij in definicij v odnosu do drugih, je omogočila počasno grajenje lastne osebnosti ter glasbenega pristopa. Čeprav se na albumu pojavijo tudi nekateri drugi glasbeniki, kot je recimo Thundercat s svojo basovsko linijo, so skladbe samostojno zasnovane in dodelane. Kljub mirnemu izpovedništvu je plošča bogata z različnimi idejami melodičnih izpeljav, inštrumentalnih dodatkov ter s plastenjem linij vokalov, ki se ponekod združujejo v lepo zložene akapele. Večinoma so ritmične linije zelo subtilne in le nekajkrat se zgodi, da se v skladbah raztrosi lahen tolkalski pršec. Album se nekoliko prehitro odvrti do konca, čeprav bi se lahko nadaljeval še dolgo v spokoj teh jesenskih večerov.

Album Aromanticism je otožno zveneč, vendar ne zaradi trpke zapuščenosti, ampak zaradi teže spopadanja s svojo praznino in brskanja po temnih kotičkih duše za izpovedmi srca. A ko ti fragmenti spominov in občutij enkrat ugledajo luč sveta, razbremenijo duha in so trden temelj, na kateremu se lahko izgradi lasten jaz, četudi v osami. A vendar, kdor ne zmore bivati sam, ne more niti zares ljubiti.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.