Moskau: Love Supreme

Moskau: Love Supreme

Recenzija izdelka
21. 1. 2020 - 19.00

samozaložba, 2020

 

Včeraj je v samozaložbi luč sveta ugledala plošča Love Supreme, nov studijski dolgometražec po slovenskih planjavah dobro znanega in tudi precej priljubljenega hrvaškega kolektiva Moskau. Srca kolektiva trenutno ne tvorijo več trije, temveč dva Ivana, Laić in Grobenski, palice suče novo pridruženi bobnar Antonio Hanžek, bas pa od izida ovenčanega prvenca Dirty Ground, torej že nekaj let, Pavle Bojanić. Kolektiv operira kot odprta skupina, skozi katero se pretaka vrsta pridruženih glasbenikov ali tistih, željnih ustvarjanja, in teh ni bilo oziroma ni malo, čeprav se je zasedba sedaj zavestno, iz logističnih in tudi kreativnih razlogov, odločila, da bo v prihodnje delovala v manjši postavi. V času po debiju je v zasedbo vstopila in v njej ostala ena izmed vokalistk in vsestranska pridajalka Buga Klara Blanuša, ki od takrat poleg vokalov prispeva še druge oblike predvsem tolkalskih zvočenj, ter Vedran Peternel, ki je postopoma poleg produciranja in miksanja glasbe Moskau poprijel še za klaviature. Med mnogimi drugimi sta bila nekdaj pridružena člana tudi hrvaška glasbenika Sara Renar in danes ne več tako skrivnostni The Gentleman oziroma Marko Lucijan Hraščanec, tokratni plošči pa sta svežo žlahtno sapo vdihnila še pozavnist Hrvoje Štefanić in trobentač Igor Pavlica.

Hrvaški art kolektiv se z novo nihilistično ploščo vrača tudi na odre metelkovskega CH0.
 / 15. 11. 2017

Trenutno izvedbeno ekipo Moskau tako tvori osem članov, ki glasbo ustvarjajo še v nekaterih drugih zasedbah. Če omenimo dve; Ivan Grobenski z elektronskim solo projektom Bubblegum, z malo manj resno, a tudi družbeno kritično glasbo, in s svojo čistejšo obliko prepevanja ponekod spomni tudi denimo na slovenski duo Silence, sicer pa rad po svoje predrugači kako skladbo iz zapuščine klasične glasbe. Povsem drugo zvočno špuro pa vleče robustni Ivan Laić v blues/punk/rokenrol zasedbi Demoler Demoler, v glasbi katere veliko bolj kot v Bubblegum odzvanja to, kar špilajo Moskau. Bend se med avtorskimi dolgometražci tako rekoč sprošča s sviranjem, reangažiranjem oziroma reinterpretacijo v glasbeno zgodovino zapisanih plošč, s čimer člani po lastnih besedah lažje preživijo kreativne procese ustvarjanja glasbe. Po zadnjem dolgometražcu Violence & Sorrow, ki so ga sami označili za njihov najbolj pop izdelek, je zasedba premišljevala o zaustavitvi procesa, predvsem ker jih je bolj režiran pristop k ustvarjanju glasbe izmučil. Z albumom, s katerim so sicer bili zadovoljni, so, kot pravijo, stopili na pot, po kateri niso želeli nadaljevati. Iz te zanke jih je rešilo preigravanje glasbe zasedbe The Velvet Underground, natančneje njihovega drugega albuma White Light/White Heat, ki jim je s svojo odprto strukturo nudil možnost za ponovno osmislitev omenjene plošče in ki je lani v moskauski obliki našla prostor tudi na njihovem Bandcamp profilu.

Aktualna plošča Love Supreme pa je posvečena Johnu Coltranu in njegovi muziki oziroma osebi, zato je šift v skladanju glasbe opazen predvsem v vpletanju jazzovskih elementov, čeprav so iz inštrumentalnega okvira namenoma izpustili Coltranov inštrument, saksofon, namesto tega pa vključili trobento in pozavno. Bend se že od začetka delovanja naslanja na glasbeno izročilo gospela, bluesa in tudi countryja, zvrsti, globoko vtisnjenih v ameriško glasbeno zgodovino, a tokrat kot temelj izpostavlja Coltranovo ploščo A Love Supreme, ki je botrovala prevetrenemu zvočnemu izplenu, naslovu bendove nove plošče in tudi tekstu zadnje skladbe. Vsebinsko se glasba na njegovo življenje in delo navezuje tudi skoz preostale, Laićeve tekste, predvsem v prvi skladbi, počasni koračnici Hail, America, denimo v ideji, da sta družba, kakršna je ameriška, in njena zgodovina, uspeli iz svoje precej odurne gmote izpljunit osebnost, kot je bil John Coltrane. 

Poleg ameriške zgodovine in književnosti je bil tudi tokrat močen vir navdiha bogato krščansko izročilo, ki je v glasbi prisotno že zaradi narave omenjenih zvrsti, obenem pa je ta tematika blizu tudi članom benda. Iz nje nemalokrat vzklije tudi provokativna vsebina, a kot taka izpade predvsem zaradi Laićeve interpretacije in kombiniranja z rokenrolom in drugimi, morda s krščanstvom (kdaj tudi samo navidezno) nezdružljivimi temami. Provokacija po besedah benda menda vendarle ni namerna oziroma ne stoji na prvem mestu. Skoz združitev ostrejšega zvoka in doživeto interpretacijo tekstov se sliši bolj kot iskren premislek, komentar na in izraz predvsem podivjanih človeških vzgibov in naše krvave zgodovine.

Ob religijskih temah poleg naštetih umetnosti v glasbi Moskau najbolj izstopata vpliva Nicka Cavea in Toma Waitsa. Za novo ploščo, ki je nastala v enem zamahu maja lani v Zagrebu, pravijo, da je še najmanj podlegla tema glasbenikoma, a vendarle dodajajo, da jima ne morejo ubežati. Tako na nekaj mestih na plošči skoz Laićevo vokalno interpretacijo še proseva malo Cavea in pa občasno nekakšna hip hop varianta Toma Waitsa. Vrhunce albuma ustvarjajo predvsem spoji izjemno gruvi kitare Grobenskega, ki je prepevanje bolj kot ne zaupal Laiću, bobnov in Blanušinega vokala. Čeprav je tudi tokratni album mestoma divji, skladbe v primerjavi s preteklimi ploščami tečejo precej bolj enakomerno in do surovosti oziroma pobezljanosti prilezejo šele skoz bluesovske in sedaj še skozi bolj rokenrol rife ter jazzovsko obarvan ritem, kar se denimo najbolj izrazi v skladbi The Poisoned Well ali pa v zaključni mantri A Love Supreme

Zdi se, da so krajše skladbe na albumu Love Supreme namenjene bolj kratkotrajnim užitkom, kot denimo prvi singel s plošče, pijanska in preprosta Finnegan's Wake, v kateri v nekem trenutku odpove tudi bas kitara, ki jo primerno vzdušju zamenjajo trobila in združitev več glasov, vsesplošno glasbeno druženje pa v tej skladbi najbolj meji na groteskno norčavost, ki sicer ni tujka preteklih udejstvovanj kolektiva Moskau. Pravijo, da enostavno želijo »svirati dugo, teško i polako«, in želja po takšnem izrazu je morda prav na novi plošči najbolj razvidna iz sopostavitve krajših in daljših skladb, pri čemer so izrazno močnejše prav daljše, v katerih neumorno skoz Laićevo značilno premlevanje in tudi postopno inštrumentalno nalaganje lezemo v smeri pridigarske poante. Skladbe z novega albuma so že odzvanjale po slovenskih in tudi hrvaških odrih, v četrtek pa se v okviru koncertnega cikla Level Up v Channel Zeru na Metelkovi nadejamo predstavitve plošče Love Supreme v celoti, ki bo v živi izvedbi vsekakor dvakrat bolj divja, glasna in daljša.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.