Samozaložba, 2017

V nocojšnji Tolpi bumov namenjamo pozornost večizrazni hrvaški zasedbi Moskau in njihovemu novemu performativnemu zvočnemu projektu, s katerim lastne polbiografske elemente povezujejo z biblijskimi motivi. Po celem nizu EP-jev in studijskih priredb so v letošnjem letu pripravili daljši album Violence & Sorrow, na katerem sledimo 13 avtorskim skladbam, pod katere se podpisujejo matični člani: idejni vodja in osrednja osebnost hrvaške alternativne glasbene scene Ivan Grobenski, kitarist Ivan Laić, tolkalist Ivan Gundić, saksofonist Marko Lucijan Hraščanec ter vokalistki Tena Rak in Buga Klara Blanuša. Šesterico tokrat dopolnjuje še glas tudi pri nas dobro sprejete hrvaške pevke Sare Renar.

Zvočna podoba kolektiva Moskau je inštrumentalno dinamična in slikovita, vendar je vzdušje, ki ga narekuje in upodablja, precej moreče, tesnobno in bridko. V skladbah na albumu Violence & Sorrow melodije dopolnjujejo ustaljene tematike bluesa, odkrito spogledovanje z godrnjanjem Toma Waitsa, Johnnyja Casha in ravnodušnostjo Nicka Cava. Po drugi strani pa kljub dozdevni zagledanosti v preteklost skladbe z vpeljavo srhljivih suspenzov, ki se križajo z vedrimi vetrnjaškimi odseki, izzvenijo svojevrstno, novodobno in sveže.

Skozi daljše obdobje vzpostavljenemu specifičnemu plesno-performativnemu izrazu, ki si ga je mogoče predstavljati tudi že med zgolj poslušanjem plošče Violence & Sorrow, se vsebine, ki se jih zasedba loteva na novi plošči, zdijo hkrati sorodne in oddaljene. V skladbah na plošči se dotikajo številnih biografskih tematik, povezanih z intimnimi razmerji, ki namesto ciljanja na čustven odziv premlevajo že neštetokrat preživete izkušnje ali medle spomine, ki na oblikovanje pripovedovalske identitete protagonista nimajo neposrednega vpliva.

Tovrstno odtujeno izkušnjo sooblikujejo tudi posamične biblijske reference, ki se jih zasedba ob podajanju svojih sporočil zelo rada poslužuje. Na albumskih predhodnikih so se denimo tako v priredbah kot avtorskih skladbah naslanjali na križanje Kristusa in na trpljenje device, s ploščo Violence & Sorrow pa se kolektiv obregne ob krščanske hinavščine in deviacije tez iz svetega pisma, ki so najbolj prizadele navadne vernike. Kruti svet, ki ga kolektiv med vrsticami dojema in enači z medijsko-versko vedno bolj definirano Hrvaško, so učinkovito zaznamovali z izrazitim cinizmom. Instrumentalna podoba plošče namreč poustvarja potovanje skozi različna zgodovinska obdobja, v katerih so bili ljudje na različne načine podvrženi nasilju cerkve. Z vmesnimi vedrejšimi kitarskimi zamahi ali govornimi pripombami zasedba rigidne krščanske vrednote cinično razgalja. Na površini resnobno melodično podlago razblinjajo s sodobnejšimi žanrskimi provokacijami, medtem ko z vsebino ohranjajo rdečo nit poustvarjanja kontrasta med krščanskimi ideali in realnostjo.

Instrumentalno asketski prolog s skladbo Totus Tuus se naslanja na besede papeža Janeza Pavla II, ki je ljudi pozval k odrekanju uporabe novodobne zabavne tehnologije in iskanju veselja ali navdiha v veri. Kolektiv Moskau seveda to prepelje še do bolj iracionalnih idej, češ da bi moral moralni posameznik zavoljo brezmadežnega spočetja prevzeti čustva omenjenih protagonistov: Jezusa in Marije, po krščanskem vzoru prilagoditi lastne vrednote in vedenje, se poročiti z lastno materjo itd. Kričeč in histeričen glas s komaj kaj premora med vrsticami izdaja, da je tovrstna predaja svetemu največja izguba sebstva, ki si jo posameznik lahko privošči. V sledeči baladi By Midnight I'm Gone se protagonist pripravlja na klavrno slovo ob odplačilu svetega dolga, slovo, kakršnega je doživela že šesterica pred njim. V Down, down, down se število opevanih umrlih še poveča, saj prvoosebni protagonist nagovarja deklico, naj ne joče za mamo, bratom in sestro, ker jih bo kmalu lahko obiskala v onostranstvu. Smrt kot osrednja tema dotične skladbe tu ni eksplicitno tematizirana skozi recimo otožen inštrumental, pač pa se pojavi ob vedrih kitarskih harmonijah, kar razveljavi prvotno čustveno reakcijo poslušalca.

Kolektiv Moskau v omenjeni skladbi smrti ne predstavi kot neizbežno grožnjo, temveč kot učinkovito orodje upora proti krščanski dogmi. V taki maniri si v sledeči skladbi vzame življenje tudi Betty, kar le še bolj izpodbija hinavščino vere. V My Body, My Way in The Cecil Hotel se ponovno srečamo s potencialnim samomorilnim dokazovanjem in provokacijo vere. Na plošči Violence & Sorrow srečamo tudi dve dami, ki po pričevanju kolektiva vzajemno pogubno vplivata na vernike. Gospa trpljenja je tista, s katero posameznik sočustvuje in jo s svojo predanostjo tolaži, medtem ko je gospa nasilja pravzaprav njen drugi obraz, ki vernikov trud izrabi v svoj prid in ga zavoljo uničevanja dvomov tudi pokončna z utopitvami, požari ali pregoni.

Moskau z novim albumom Violence & Sorrow še naprej brusijo svojo mračno podobo, ki pa tokrat ni povsem enoznačna. Kompleksne, premišljene skladbe, ki so med seboj povezane in na ravni vsebine tvorijo konceptualno ploščo, se kritično dotikajo idealiziranih krščanskih vrednot. Znotraj tega pa v posamičnih skladbah ugotavljamo, na kakšne načine se jim kolektiv Moskau izmika, upira ali jih degradira.

V vsej tej filozofiji pa mimogrede zasledimo tudi splošno predpostavko o ženski kot zavojevalki, spletkarki in mučenici, česar pa zaradi drugačnega fokusa na plošči ne problematizirajo. Moški glas, ki prevladuje, je predpostavljen kot nedotakljivi narekovalec usode oziroma božanska avtoriteta, s katero se potem akterji plošče Violence & Sorrow spoprijemajo na različne načine. Plošča je vsebinsko izjemno dovršena, v instrumentalnem smislu pa preveč splošna, da bi se poslušalca lahko tudi resneje dotaknila. Še vedno so prisotni številni razpoloženjski kontrasti in čustvene eskalacije. V skladbah občasno vpeljane ležerne kitarske harmonije ustvarjajo pristno dramatično vzdušje, ki ni obremenjujoča, s počasnimi in raskavimi melodijami pa žal na trenutke deluje statično in zamrznjeno v času.