Mount Eerie: A Crow Looked At Me

Mount Eerie: A Crow Looked At Me

Recenzija izdelka
8. 4. 2017 - 19.00

P.W. Elverum & Sun, Ltd., 2017

 

"Death is real" je besedilni lajtmotiv, ki ga folk kantavtor Phil Elverum ponavlja skozi skladbe svojega najnovejšega albuma. Ta eksistencialistična mantra je pravzaprav rdeča nit in vodilo emocionalnega vlakca smrti, s katerim se bomo spustili v tokratni Tolpi Bumov. Phil Elvrum je poslušalcem znan iz lo-fi projektov, kot sta The Microphones in Mount Eerie, ob katerih je bilo vselej čutiti Philova čustva sanjskih risb, ki jih je poslušalcem prikazal skozi mešanico impresionističnih besedil ter atmosferične zvočne estetike. Morda smo si preko takšnih zvočnih risb izgrajevali določeno idejo Philovega vsakdana, a osebno življenje tega folk izvajalca je še vedno ostalo dokaj neznano. Tako je njegovo zakonsko razmerje s kanadsko glasbenico Geneviève Castree in rojstvo njune hčerke dolgo ostajalo zavito v skrivnost. Mladi par se je držal mirnega življenja obmorskega mesta Anacortes. Tu sta Phil in Geneviève preživljala svoj čas ob ustvarjanju glasbe, poletnem kampiranju v bližnjih gozdovih in ob raznih aktivnostih mlade družine. Prava zgodba najnovejšega albuma pa se prične julija 2016 s smrtjo glasbenice in sorodne duše mirnega kantavtorja. Po enoletnem boju je Geneviève podlegla temni šapi neozdravljivega raka in tako je Phil Elverum ostal sam v svetu, v katerem prezgodnja smrt ni imela nikoli kakšnega pravega duhovnega smisla. Phil je po svojih besedah sedaj odprt in tako je marca letos istemu nesmiselnemu svetu predstavil A Crow Looked at Me.  

Zgodba nastanka je le majhen del razumevanja takšne stvaritve. S poslušanjem precej opisnih besedil, ki skozi zlomljen glas občasno zbodejo v srce, opazimo, da je Phil za ta album spremenil tehniko pisanja. Tukaj ni močne metaforike, kakršne smo bili vajeni z ostalih albumov Mount Eerie, temveč besedila natančno in skoraj enostavno opisujejo dogodke in občutke, s katerimi se folk izvajalec sooča v obdobju žalovanja. Tako lahko poslušalec skozi okno skladb opazuje Philovo življenje in vidi intimne trenutke moža, ki poskuša umiriti rastočo melanholijo. Sicer pa v besedah ne opazimo samo enostavne naracije. Pri skladbah, kot sta Ravens ali Seaweed, je recimo prisoten simbolizem narave. Tu Philova taktika ustvarjalne terapije privede do iskanja pomena v izgubi drage osebe in spoprijemanju s tem iskanjem samim.

Aranžmajski skelet, kakršnega slišimo ob poslušanju A Crow Looked at Me, je precej blag in ostaja ujet v zvokovje akustične kitare, nežnega klavirja, mehkega basa in občasnih tolkal. Tako bi lahko ta žalostni album primerjali z Lost Wisdom, katerega aranžmajska paleta ne premore zanimivega lo-fi zvočnega oblikovanja, kakršnega slišimo na ostalih albumih Philove kariere. Takšno odločitev lahko pripišemo kantavtorju, saj so vsi inštrumenti, ki krasijo barvno paleto atmosfere albuma, bivša last Geneviève. Prav takšne njene posmrtne esence ne začutimo zgolj v besedilih, temveč je odmev njene sobe zajet tudi v posnetkih, saj je Phil skladbe žalovanja pel in snemal v njeni skoraj nedotaknjeni sobi. Takšni detajli ne bogatijo le koncepta albuma, temveč tudi vključeno zvočno podoživetje osamljenosti. Vse to začutimo, ko se s težkim srcem prebijamo iz skladbe v skladbo.

Aranžmaji in Philov performans pa delujejo precej monotono. Način igranja kitare in klavirja zveni kot nekakšno počasno valovanje morja melanholičnega izraza. Kritika pretirane nedinamičnosti inštrumentov, aranžmajev in vokala pa morda tu ni pravi način, saj nam takšen pristop nemara poda ravno pravo sliko Philovega žalovanja. Album, ki temelji v ideji smrti, izgube in spoprijemanju s simboli, ki bi glasbeniku razložili kakršenkoli pomen prezgodnjega odhoda partnerice, ni ovit v konstantno dramo, temveč predstavi izgubo drage osebe takšno, kot je: prazna, surova in resnična.

Ironično je svet, ki ga Phil opazuje skozi okno Genevièvine sobe, poln življenja. V besedilih opazimo gozdove, živali, ljudi in avtorja, ki skozi absurd nepravičnega življenja skoraj apatično opravlja vsakdanja opravila. Potepanje po gozdu, sprehodi v mesto, pogovori s hčerko ali pa banalne reči, kot je odnašanje smeti, morda v njegov obstoj privedejo vsaj notranji mir grenkosladkih spominov.

Pred izidom A Crow Looked at Me so se po različnih forumih pojavljale špekulacije o atmosferi albuma, saj se je veliko oboževalcev spraševalo, ali bo to Philov opus magnum? Ali bo zajet v emocionalno dramo, kakršni smo bili priča ob stvaritvah, kot sta Hospice ameriške skupine The Antlers ali pa Sufjanove žalostinke smrti z albuma Carrie and Lowell. Tu nam Phil Elverum prizanese z dramo in nam raje pokaže surov in oseben pristop v spoprijemanju z izgubo. Zavoljo same resničnosti album tako deluje še bolj čustveno izčrpljujoče.

Zaključna skladba Crows še najbolj zaboli. Tu glas ob brenkanju samotne kitare zapoje o novembrskem spominu in z zaključkom albuma zareže najgloblje emocionalne rane. Zadnji vzklik, ki ga slišimo, je le: "And there she was...”, dokler nam zvok prazne sobe sporoči, da Geneviève res ni več. Počivaj v miru ...

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness