Move D: Building Bridges

AUS Music, 2019

Building Bridges je ena letošnjih najbolj dodelanih elektronskih plošč, kljub temu pa je že zdaj jasno, da skoraj zagotovo ne bo omenjena tudi v pregledih najboljših albumov ob koncu leta. Ampak njen avtor, nemški veteranski producent David Moufang, ki ga privrženci deep housa in techna poznajo pod imenom Move D, je tega vajen že vse od izida njegovega dolgometražnega prvenca Kunststoff  leta 1995, po nekaterih mnenjih ene pogumnejših evropskih techno plošč tistega časa. Če je bilo za številne producente njegove generacije namreč precej običajno, da so z vsako novo ploščo bodisi ustvarjali nove trende ali pa jim sledili, je Moufang skozi vso kariero ostal zvest svoji prepoznavni estetiki. Le tu in tam si je privoščil kako očitnejšo izrazno eskapado, pa še te bi v večini primerov prej kot njemu lahko pripisali njegovim sodelavcem. Za Moufanga  se je vse začelo in končalo z elegantnimi atmosferičnimi izpeljankami deep housa in ambientalnega techna, ki so se včasih nagibale h klubskim plesiščem, včasih so se bolje počutile na domačemu fotelju, še večkrat pa so ostale nekje vmes. Nič drugače ni niti tokrat s ploščo Building Bridges, na kateri je zbral skladbe, posnete v daljšem obdobju med letoma 1999 in 2019, jih spretno in z občutkom povezal v premišljeno celoto ter s tem znova dokazal, da je svoj glasbeni izraz izpilil do perfekcije.

Vrnimo pa se za trenutek še k tisti Moufangovi generaciji, ki je vključevala nekaj najvplivnejših nemških producentov elektronske glasbe, denimo Moritza von Oswalda in Marka Ernestusa, ki sta se v začetku devetdesetih z znamko Basic Channel posvetila dubovskemu technu, Wolfganga Voigta z njegovo cenjeno založbo Kompakt, Thomasa Fehlmanna, širšemu občinstvu verjetno najbolj znanega po sodelovanju v zasedbi The Orb, mojstra ambientalnega techna Peta Namlooka, specialista za elektronski dub Bernda Friedmanna pa techno posebneža Thomasa Brinkmanna in še bi lahko naštevali. Zares ugledna druščina torej, zato ni presenetljivo, da je Moufang, vsaj po izpostavljenosti, vselej ostajal v njihovi senci. Za ilustracijo – ko je leta 2011 nastopil v klubu K4, je glasbo vrtel na manjšem od obeh plesišč, dasiravno je bilo to deloma povezano tudi z njegovo značilno, introspektivno estetiko, že po defoltu namenjeno intimnejši izkušnji.

Iz intimne izkušnje pa se je sicer se je rodila tudi Moufangova ljubezen do glasbe. Menda je še kot majhen otrok rad ležal pod klavirji in poslušal pridušene zvoke igranja svojih babic, klasičnih pianistk. Pozneje je klasično glasbo in jazz študiral tudi sam, že pred tem pa ga je po ogledu Kubrickove klasike 2001: Vesoljska odiseja začelo fascinirati vse, povezano z vesoljem. Ko je nato leta 1989 prvič slišal še techno, so se vse te njegove glasbene izkušnje poklopile praktično same od sebe. Prve plošče je v sodelovanju z Jonassom Grossmannom javnosti ponudil leta 1992. Z istim Grossmannom je na noge kmalu postavil založbo Source Records, nato pa pod različnimi psevdonimi objavljal solistične plošče in vse pogosteje sodeloval tudi z drugimi producenti. Najtesneje s Petom Namlookom, s katerim sta od sredine devetdesetih pa skoraj do Namlookove smrti leta 2012 posnela več kot dvajset plošč. Takrat je z nizozemskim dvojcem Juju & Jordash sestavil nov projekt Magic Mountain High in se z njim posvetil live actom, pisanim predvsem na posluh elektronskih uživačev.

Velik ali pa kar večinski del vseh teh Moufangovih raznolikih izkušenj zdaj lepo predstavi tudi plošča Building Bridges. Na to pravzaprav namigujejo že producenti, s katerimi je posnel dobro polovico od devetih skladb s plošče. To so nemški rejverski legendarnež D-man, škotski chill out veteran Jonah Sharp alias Spacetime Continuum, Thomas Fehlmann, Benjamin Brunn in ameriški house posebnež Fred P. alias Black Jazz Consortium, ena od skladb pa je v celoti pripisana že omenjenmu projektu Magic Mountain High. Za solistično, skoraj v celoti povsem instrumentalno ploščo torej nenavadno veliko soustvarjalcev, ki za nameček prihajajo še iz različnih časovnih obdobij in žanrskih oziroma stilskih ozadij. Toda plošča kljub temu ponudi presenetljivo konsistentno podobo, ki je celo v celoti sestavljena v format kontinuiranega DJ miksa brez pretiranih eklektičnih ekspedicij. Okostje skoraj vseh skladb je postavljeno na temeljih elegantnih, uživaških, gruvajočih house ritmov, okoli katerih se subtilno ovijajo opojne, nekoliko zaprašene melodične sintovske linije, pogosto nadgrajene še s povzorčenimi zvočnimi detajli, ki zvenijo, kot bi jih Moufang ulovil tam nekje pod klavirji svojih babic, na kampiranjih v naravi ali v bližini jazzovskih bendov. Z grajenjem mostov v naslovu, Moufang verjetno cilja na to, da je s ploščo povezal različna obdobja svoje plodne kariere. Je pa to prej kot ne zgolj nekakšna romantična aluzija, ko se potopimo v njegovo glasbo se namreč zdi, da se čas preprosto ustavi.