SpezialMaterial, 2013

Za imenom Mr. Vast najdemo Henryja Sargeanta, v Hamburgu živečega Britanca, ki je v začetku leta izdal samostojni prvenec, naslovljen 'Grievous Bodily Charm'. Gospod Sargeant je v prvi vrsti predvsem odličen performer s skrajno samosvojim smislom za humor. Formalno izobrazbo je pridobil s področja odrskih umetnosti in videa, jo dopolnil še s šolo za klovne, nato nekaj časa učil nemške vrtičkarje angleškega jezika, postavil lastno lutkovno predstavo, nedavno pa tudi izvajal satirični pogovorni šov v enem od hamburških gledališč. 

Na glasbeni sceni je prisoten od devetdesetih let prejšnjega stoletja, na prelomu tisočletja pa je izšel prvenec njegove zasedbe Wevie Stonder, ki je od takrat izdala štiri albume. Tukaj gre seveda za zamenjave začetnih glasov besed, angleško spoonerism, imena večnega Stevieja Wonderja, kjer je poleg Sargeanta jedrni član še Alan Boorman. Skupaj pa sta še pod imenom Wevie De Crepon v letu 2003 izdala album 'The Age Old Age Of Old Age' pri kölnski založbi Sonig, ki jo sicer poznamo predvsem po izdajah dvojca Mouse On Mars. V primeru »obeh Weviejev« pa se Sargeantu in Boormanu pridružujejo še raznorazni gostje, tako da bi lahko govorili o ustvarjalnem kolektivu. In to »ustvarjalnem« na konkretno radikalen način. Wevie je bil tako že pred časom povsem upravičeno označen za Montyja Pythona elektronske glasbe. 

Plošča 'Grievous Bodily Charm' je izšla pri züriški založbi SpezialMaterial, ki se sicer posveča večinoma izdajam švicarskih ustvarjalcev z eksperimentalno in abstraktno elektronsko glasbeno usmeritvijo. Sargeantov samostojni prvenec ne odstopa od estetike, lastne njegovemu delu z Alanom Boormanom. Plošča prihaja na prodajne police s precejšnjo zamudo, saj je bil prvi komad 'Buttercyde' objavljen že predlani. Tokratna producentska ekipa pa je sestavljena iz imen, ki jih zasledimo tudi v okviru Wevieja Stonderja, poleg njih pa še Hector de Guerre, Niko Kratzer in Miss Hawaii. Gre za estetiko, še najgloblje zasidrano v chiptune glasbi, ki ji je že tako ali tako ponavadi lastna precejšnja mera absurda. Seveda pa Mr. Vast to bogato opremi z besedili, ki še z zvrhano mero ironije obdelujejo vsakodnevne situacije, doživljanje tuzemskega obstoja, in parodira uveljavljene vzorce delovanja, vse to prek lucidnih besednih akrobacij.

Morda bi se lahko kdo počutil skorajda rahlo oskrunjenega zavoljo prisotnega obešenjaškega nadrealizma, vendar pa Sargeant kljub temu da prestopa mejo, to vselej počne z določeno toplino. Seveda ni težko razkrinkati, če želi nekdo pretirano banalno preračunljivo igrati na karto neke dejansko neprisotne blaznosti - kakor bi bila tudi zelo neuspešna blazna osebnost, ki bi želela delovati pretirano normalno. Na koncu pa se lahko vprašamo, zakaj nas v otroštvu niso nikoli poučevali takšni ljudje ...