Dirty Water Records, 2020

V današnji Tolpi bumov bomo obravnavali Greetings from Muckingham palace, sedmi studijski album skupine Muck and the Mires, ki se ji bomo na valovih Radia Študent posvetili prvič. Zasedba je na glasbeni sceni sicer prisotna vse od leta 2001, ljubitelji rock’n’rolla pa so jo že leta 2004 oklicali za najbolj obetaven bend. Laskav označevalec jim je takrat prinesla zmaga na tekmovanju Little Steven Van Zandt (e-street band/Underground Garage).

Bend, ki ga sestavljajo Jessie Best na bobnih, Pedro Mire na ritem kitari in John Quincy Mire na basu, je poznan po značilnem zvoku, ki je zasnovan na rock’n’roll zvoku 60-ih let prejšnjega stoletja. Oklicani so za zmes skupin The Beatles in The Ramones, če bi Beatli zveneli trše in Ramonsi mehkeje. Tako lahko poslušalstvo vse od njihovega nastanka točno ve, kaj pričakovati, bodisi na njihovem live nastopu bodisi na albumih. Pri glasbi Muck and the Mires ne gre za sprenevedanje ali oponašanje zvokov omenjenih skupin, temveč zgolj za izraz vzornikov, ki na njihovi glasbi puščajo velik vpliv. Četudi je ta jasen, je pomembnejši bendov pristop do njega: kako ga sami obrnejo v lastno umetniško izražanje, ki je zagotovo originalno in samosvoje.

Poleg izvirnega zvoka, ki so ga Muck And the Mires izumili v slabih dvajsetih letih svojega obstoja, pa so v svoji zgodovini sodelovali tudi z najrazličnejšimi producenti, kot sta Kim Fowley, ki je med drugim produciral legendarne The Runaways, in Jim Diamond. Vpliv slednjega se s poudarjenimi surovimi kitarami in vokalu čuti tudi na Greetings from Muckingham Palace.

Tudi tokrat, kot že mnogokrat v zadnjem času, žal ne moramo mimo konteksta časa nastajanja in ustvarjanja glasbenikov, ki so zaradi epidemije ali njenih posledic izdali prenekatere albume z vsebino, ki se nanaša nanjo. Tudi Muck And the Mires so v letu 2020 pred albumom izdali 2 EP-ja in ju poimenovali Quarantine Kicks in Take me back to planet Earth. Ob koncu preteklega leta pa so izdali danes obravnavani album Greetings from Muchingham Palace, na katerem nas, presenetljivo, pričaka velika mera optimizma. Zaznamo ga tako v melodičnem kot tekstovnem smislu. Najbolj jo lahko občutimo pri komadih, kot so Sunny Feeling in Too soon to fall in love, ob katerih se nam v možgane prikrade misel: “Hvala kurcu, vsaj nekdo še poje o ljubezni”. Kar bi v normalnih časih lahko mejilo na patetičnost, se tokrat izkaže kot simpatična, skoraj pop pesem.

V navalu vseh pokoronskih in karantenskih depresijah lahko rečemo, da so Muck And the Mires izdali album, ki poslušalca navda z optimizmom, četudi je skrit v mračnem tekstovju kot na komadu #Loneliness. V njem se hudomušno rogajo času hashtagov, pametnih telefonov, računalnikov, socialnih omrežij, osamljenosti, zaklenjenosti in splošni vdanosti v usodo. Ne gre samo za tipičen show business lahkotnih spevnih ritmov, ki ljudstvu ponudi kruha in iger, da ta pozabi na živi pesek, ki ga golta. Gre za domišljeno kritiko sveta, ki kljub vsem okoliščinam dopušča tudi nekaj preprostosti in pristne človeškosti in pokaže tudi svojo nežno plat. Rock’n’roll ni vedno samo sex, drugs and rock’n’roll. Drugi obraz surovega in energetičnega žanra je tudi skladba The Way it Was Before, ki meji na ljubezensko zgodbo in nostalgičnost o predkoronskih časih. Je ena tistih komadov, ki te zadanejo in ostanejo v glavi še nekaj časa.

Kadar govorimo o spevnih, melodičnih ritmih, se hitro izgubi pomen besedil in njihovih sporočil. Pogosto jih slišimo, pozabimo pa jim prisluhniti. Pri Muck And the Mires gre za pripovedovanje zgodbe skozi celotno trilogijo leta 2020. Oba omenjena EP-ja, ki sta za odtenek bolj temačno naravnana, že nakazujeta cilj, ki se je izrazil v danes obravnavanem albumu. V svetu, ki se spreminja v nekaj podobnega futurističnemu b-horror filmu, so Muck And the Mires ena redkih konstant, od katerih vemo, kaj lahko pričakujemo in se zares ne spreminja. V svojem glasbenem opusu nikakor niso inovativni, vendar gre za preverjeno dober recept. Z Greetings from Muckingham palace so skuhali album, sestavljen iz samih hitov, ki si kronološko sledijo v premišljenem vrstnem redu, z modernimi, lepo zapeljanimi in izpeljanimi besedili.