Aagoo/Rev Laboratories, 2013

Na plošči First Chapter sta se združila mehiški elektroakustik Fernando Corona, bolje poznan kot Murcof, in francoski ni-da-ni inštrumentalist Philippe Petit. Gre za izredno zanimiv dvojec, saj imamo na eni strani Murcofa, ki blesti na svojih solo ploščah, sodelovanja pa kot kaže niso njegova vrlina. Izjema je le EP Mexico, kjer je Murcofu prek studijskih čarovnij uspelo prepričljivo stkati trobento Erika Truffaza v svojo kompleksno glasbo. Na drugi strani pa imamo Philippa Petita, ki pa je zaslovel predvsem kot neke vrste kreator različnih zasedb, v katerih najdemo veliko v svetu uveljavljenih imen. Torej, na eni strani imamo studijskega genija, za katerega se zdi, da je najbolj srečen, ko je sam zaprt v studiu s svojimi “sampli”, na drugi strani pa nekega ne preveč posrečenega glasbenika, ki pa veliko improvizira in predvsem potrebuje druge glasbenike, da nekako sploh zafunkcionira. Glede na video posnetek iz Barcelone, ki smo ga lahko videli že pred izidom te plošče, pa se je nekako zdelo, da dvojec Murcof-Petit nima prihodnosti. Čez Murcofove “drone” smo lahko slišali Petitove izbruhe hrupa in vragolije na gramofonu, vse skupaj pa je bilo milo rečeno grozno. Tam je bil sicer še Mark Cunningham, a bolje, da ga ne bi bilo. Vsak nastopajoči je namreč igral zase in v takem primeru več ljudi pomeni le več nepovezanega kaosa.

Plošča First Chapter sicer še zdaleč ni tako obupna kot omenjena improvizacija, vseeno pa ne bi bilo nič narobe, če bi bilo plošči naslov Last Chapter namesto First Chapter. Nevrotični izbruhi Philippa Petita so na novem albumu sicer precej milejši, a še vseeno neprimerni za Murcofovo milozvočje. Na nekih delih je Petitovo ropotanje sicer precej tiho, za kar predvidevam, da je Murcofovo maslo, saj je delal miks, na nekih drugih delih pa zopet brutalno reže v zvočno sliko bodisi z zvokom ali melodijo, ki ji sam nikakor ne morem najti smiselnega mesta. Murcof je namreč glasbenik, ki dela z ritmom in harmonijami, za Petita pa se zdi, da teh dveh glasbenih elementov ne priznava. In izgleda, da nobeden od njiju ni zmožen narediti potrebnega koraka, da bi lahko prišla do skupne točke. 

Na albumu gostujeta tudi mezzosopranistka Sarah Jouffroy in violist Gabriel Grosbard, ki z Murcofom najdeta nekaj izredno lepih trenutkov. Ti momenti delajo ploščo vredno izdaje, a kljub temu še vedno izpade le kot “wannabe” Versailles Sessions. Na eni strani manjka neki harmonični ali pa zvočni razvoj, ki bi dal komadom neko zgodbo, na drugi strani pa kaj hitro uleti francoski “nebodigatreba” s svojim neobčutkom za nenevrotično glasbo in pusti neizbrisljiv madež na zvočni sliki, ki pa konec koncev tudi ni preveč zanimiva. Ima seveda Murcofove kvalitete, kako da ne, a glede na dronaže s plošč Cosmos in The Versailles Sessions vse skupaj izpade preveč statično. Seveda, plošča ima tudi kak vrhunski delček, še posebej z gostujočima glasbenikoma, a glede na to, da niti en komad ne zdrži do konca, gre plošča First Chapter lahko mirno v pozabo.