NADAH EL SHAZLY: AHWAR

NADAH EL SHAZLY: AHWAR

Oddaja
12. 2. 2018 - 19:00

Nawa Recordings, 2017

 

Egipt je ena od srečnejših držav, saj je dogodki po arabski pomladi niso pripeljali do razsula in tam se življenje lahko karseda mirno nadaljuje, čeprav jo duši roka nove oblasti in je v regiji obdana z grozečimi konfliktnimi in kaotičnimi območji. Življenje tam poteka dovolj mirno in dovolj prijazna je oblast, da lahko ljudstvo najde čas tudi za kaj drugega, kot skrb za lastno preživetje. V tekočem desetletju se je v domovini lani preminulega avtorja prvih polnopravnih elektronskih kompozicij – Halima El-Dabha – na veliko popularizirala elektronska glasba. Temu je botrovalo tudi križanje s tradicionalnimi godbami, kar je vodilo v nastanek novega lokalnega žanrskega posebneža – mahraganata. A če sta slednjemu dodeljena prostor v medijih in množična sprejetost, so drugi, alternativni in bolj eksperimentalni pristopi k ustvarjanju obsojeni na sivo cono, znotraj katere se počasi, izven komercialnih struktur in ob pičli materialni podpori gradi skupnost. Del gibanja tovrstnih glasbenih alternativ Kaira je tudi avtorica glasbe v nocojšnji Tolpi - Nadah El Shazly.

Glasbenica se je na svoji poti prebila skozi različna glasbena izrazja in pristope k učenju. Od ranih začetkov ob klavirju je nadaljevala kot pevka v punk bendu, kasneje pa še kot jazz pevka v barskih zasedbah. Lastnoročno učenje osnov improvizacije in načinov petja v afroameriških zvrsteh je nadgrajevala z lekcijami o arabskih glasbenih tradicijah ter njihovih tonalnih zakonitostih. Pred izdajo tokratnega albuma Ahwar je v različnih sodelovanjih izdala med drugim nekaj skladb, v katerih z glasom dopolnjuje tako instrumentalne, melanholične kot tudi hrupne, industrialne podlage ali se ob libanonskem raperju El Rassu loti celo hip-hopa. Ko začnejo v Kairu kot gobe vznikati in se povezovati ustvarjalci elektronske glasbe, ki so do tedaj večinoma delovali v osami svojih sob, zajame navdušenje nad elektronsko produkcijo tudi Nadah. Učenja se sprva loti tako kot vsi ostali – z dešifriranjem posnetkov z Youtuba, kasneje pa se uspe udeležiti sklopa delavnic, ki jih je pred leti organiziral novonastali studijo Epic 101, da bi novim ustvarjalcem olajšal pot do znanja in z novimi poznanstvi gradil skupnost.

S pridobljenim tehničnim in produkcijskim znanjem je zdaj lahko na plan postavila tudi lastne zamisli. Tem še ni takoj vdahnila končne oblike, temveč je svoje kompozicije skozi koncertiranje še dolgo oblikovala, preden jih je dokončno posnela. Njen prvi izdelek je tako kar nekaj časa živel in zorel, poleg tega pa se, glede na dodelanost detajlov v skladbah, zdi, da se je Nadah nekoliko ujela v zanko produkcijskega dela, ko se z vsakim vnovičnim poglabljanjem v delo odpirajo nove možnosti za spremembe in izboljšave. Začetno snemanje in oblikovanje lastnih linij je razširila v sodelovanje s kar dvajsetimi glasbeniki, ki so prispevali svoj delež h končnemu izdelku. Najmočnejši pečat nanjo in posledično na albumu sta pustila kitarist Sam Shalabi in klaviaturist Maurice Louca. Sploh slednji je že več let eden najvidnejših predstavnikov alternativne scene v Kairu in je Nadah pomagal pri produkciji in komponiranju nekaterih skladb. Oba glasbenika sta aktivna v več mednarodnih zasedbah, med drugim v skupnem triu The Dwarfs of East Agouza, v katerem poleg njiju igra še Alan Bishop.

Album v fokusu tokratne oddaje nosi naslov Ahwar, kar v prevodu pomeni močvirje. Beseda, ki obenem pomeni tudi labirint, nakazuje na pojmovanje močvirja kot zaraščene prostranosti, kjer se človek zlahka izgubi. Ta izgubljenost, ki jo je avtorica poskušala zaobjeti v skladbah, je odsev vzdušja, ki je po propadlih sanjah arabske pomladi obviselo nad ljudstvom. Neupoštevanje jasnih zahtev protesta in izkrivljanje njegovega sporočila državo postavlja v stanje, še slabše od predhodnega. Četudi ljudstvo še ni ostalo brez cilja, je njihova pot neznana, saj so spoznali, da jih dozdevno najkrajša pot množičnega upora ni pripeljala tja, kamor so želeli. To stanje se v glasbi zrcali kot občutje resignirane melanholije, ki se nostalgično oklepa poteptanih vrednot in spominov, čeprav ti vztrajno polzijo naproti kruti stvarnosti. Ker tovrstno občutje močno prežema sleherno skladbo, bi si bilo v tej luči zanimivo podrobneje ogledati tudi sliko z ovitka albuma, ki z nadrealističnim kombiniranjem podob zakriva nekakšen globlji pomen. A ta naj ostaja odprt interpretacijam, saj je simbolika podob naši kulturi morebiti nepoznana ali se z nami spremeni.

Skladba, s katero se album začne, se v prevodu imenuje Izgubljam spomin. Najbrž bi bila skladba lahko namenjena vsem arabskim narodom, ki jim kolektivni šok obdobij vojn in brezvladja zadaja anamnezne rane v generacijskem ustroju družbe in proizvaja mladino, ki sploh ne more imeti spominov na čas miru. Glasovi in umirjeni, drobni zvoki, s katerimi se skladba otvori, so kot klici skozi pešajoče, pokvarjene zvočnike na minaretih, ki nato potihnejo. Vokalna linija se na trenutke cepi in poglablja v večglasja, ki se v zloveščih šepetih tiho širijo po prostoru. Naslednja skladba je poklon zapuščini legendarnega egipčanskega glasbenika Sayyida Dawrisha. Zaradi nabora inštrumentov in počasnega prepletanja in zvijanja njihovih zvokov zveni sprva zelo tradicionalistično, vendar se na določeni točki tok prelomi, glavno vlogo pa prevzame elektronska podlaga z vokali. Proti koncu vokalne linije prevzamejo tudi vlogo podlage. Sledi še poklon uničenemu starodavnemu mestu Palmyra, ki predstavlja podobno brutalen in nepopravljiv izbris spomina, le da tokrat spomina celotnega človeštva. Kljub tožečemu vzdušju je pesem ritmično še najbolj živa v odnosu do ostalih. Album se s še dvema skladbama potopi v bolj tradicionalno zveneče in umirjene, četudi na trenutke boleče in zlovešče zvoke. Poleg njiju izstopa inštrumentalna skladba Koala, v kateri se nad umirjeno bobnarsko podlago živahno prepletajo pihalski stihi v kaotičnih dialogih.

Otožnost, ki jo je Nadah El Shalzy prelila v svojo glasbo, je breme, ki odmeva v marsikaterem pripadniku muslimanskega sveta; je ureznina, ki skeli bolj kot vse razdvajajoče državne meje med narodi. Celotna zvočna slika je tu produkcijsko zelo lepo stkana iz mnogih drobnih zvijajočih se in prasketajočih detajlov ter ujeta v enotno vzdušje, ki druži vse kompozicije. Za svoj prvi izdelek je glasbenica pokazala veliko mero zrelosti in jasne vizije ter se postavila med najpomembnejše ustvarjalce, ki danes vztrajajo v svoji domovini.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

bravo. napreduješ. tako je treba.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness