Nadah El Shazly: Laini Tani
One Little Independent, 2025
V Kairu rojena skladateljica in vokalistka Nadah El Shazly od svojih pankovskih začetkov presega meje zvoka in pričakovanj. Njeno glasbeno ustvarjanje je prešlo vse od priredb zasedbe Misfits do filmske glasbe, sedaj pa se je zaustavilo pri gostem eksperimentalnem avantpopu. Z debitantskim albumom Ahwar iz leta 2017, ki gladko združuje njeni kulturno dediščino in izkustveno domiselnost, je pridobila svetovno priznanje. Album je glasbenico okronal za ključno oblikovalko sodobne kairske podzemne scene, ki zavzema prostor med tradicijo in radikalnim eksperimentiranjem. Poleg kolektivov, kot je Cairo is Koming, in osebnosti, kot so Maurice Louca, Islam Chipsy in Ismail Hosny, ki je sodeloval pri produkciji plošče Laini Tani pod psevdonimom 3Phaz, je tudi El Shazly pomagala preoblikovati Kairo iz središča »svetovne glasbe« v vozlišče zvočnega futurizma. Kairska podzemna scena, zlasti po letu 2011, ko je Kairo postal središče arabskih pomladnih vstaj, je postala kraj nebrzdane energije: deloma upora, deloma reinvencije. Medtem ko se je egiptovska mainstream glasba močno opirala na nostalgijo in nacionalistično estetiko, je bila scena, v kateri je odraščala El Shazly, polna trenj: mešanica shaabi ritmov z industrijskim hrupom, arabskih lestvic z modularno sintezo in klasičnega izobraževanja s surovo improvizacijo.
Druga plošča, Laini Tani, je skrbno izdelana zbirka eksperimentalnih skladb, ki segajo preko žanrov, svetov in jezikov. Na albumu se žametni glas El Shazly prepleta z izkrivljenimi sintetizatorji, potresnimi ritmi in čudnimi, bleščečimi teksturami. Album je nastal v koprodukciji s producentom 3Phazom, čigar značilna basovsko obarvana produkcija albumu vlije čustveno, klubsko gravitacijo. Če se je prvenec Ahwar zdel kot brodenje skozi močvirje sanj, je Laini Tani kot hoja skozi lucidno halucinacijo. Podobno lahko ob poslušanju izgubimo orientacijo, a je vendarle vsak detajl izostreno premišljen. Tokrat je razpoloženje temačnejše, intimnejše in obrnjeno navznoter, a na nek način tudi bolj otipljivo. Elektronski elementi, harfa, darbuka, kontrabas, mizmar in tolkala postanejo več kot le inštrumenti. So teksture, utripi, duhovi. Pesmi so zgrajene manj kot pripovedi in bolj kot strukture: napete, preganjane pokrajine, ki jih glas ovija kot dim.
Uvodna skladba Elnadaha je počasi goreča invokacija. Glasbeničin eterični vokal v visokem večglasju lebdi tik nad površino komada, kot optimistično vodilo, ki nas uvaja v svet albuma. Harfa minimalistično kaplja čez odmevajoč in igriv glavni sempl, ki se ponavlja čez celo skladbo in si kar prisvoji oziroma zahteva našo pozornost, nato pa se komad, ravno ko smo se mu predali, nenadoma konča. Sledi Kaabi Aali, skladba, ki v osrednjem semplu nosi nekakšen nostalgičen zvok zahodnega popa iz devetdesetih let in se v drugi polovici razvije v dekonstruiran, rahlo drum'n'bassovski utrip. Skladba zveni kot dekonstruiran, s shaabi ritmom obarvan srčni utrip, le da je razstavljen in ponovno sestavljen s kovinskim brenčanjem sintetizatorjev in tradicionalnimi ritmi, ki telo kličejo k predaji in pretočnemu gibanju.
Medtem ko se je debi raztezal v bolj improvizacijskih oblikah, Laini Tani svojo moč stisne v goste, visoko orkestrirane avantpop izbruhe. Inštrumentalni skladbi Enti Fi Neama in Dafaa Robaai denimo delujeta kot čisti adrenalin. Sta neukrotljivi, s perkusijo obteženi skladbi, ki se nagibata v rahlo nojzerske vode. Ritmi se sinhronizirajo in izsinhronizirajo, nastane nadzorovani kaos, ki spominja na free jazz in footwork, kot bi se ritmi upirali kategorizaciji in zavračali mirovanje. Toda album ne ostane v tem kinetičnem registru. Skladba Labkha in naslovna skladba Laini Tani poslušalca posrkata nazaj v tišji, skoraj pobožni prostor. Spet se pojavi zvok harfe, ki jo igra Sarah Pagé. Ta zvok je prisoten na celem albumu, a je tu bolj prostran, razkošnejši. Ti skladbi raztezata meje atmosfere, ne da bi kadarkoli delovali ambientalno. Sta kot čustvena fosila, ki visita v zraku, glas El Shazly pa, kot vedno, deluje hkrati kot rdeča nit in rušilec razpoloženja.
Nato sledi Ghorzetein, nekakšen apokaliptični zaključek albuma. Tu so vse strune nazobčane, bobni treskajoči in napetost naraščujoča, kot finale, ki se odvija v postindustrijski puščavi. Ko glas El Shazly končno prodre, to stori z močjo: ponavljajoče se, surovo in ukazujoče. Tu glasbenica ni več toliko vokalistka, kot je čarovnica, ki ustvari uroke, vztrajajoče še dolgo po tem, ko zvok utihne. Če je Ahwar predstavil glasbenico kot glas, ki spreminja obliko v arabski eksperimentalni sceni, jo Laini Tani potrjuje kot eno najjasnejših in nekompromisnih vizionark. Album utripa z radikalno namernostjo: vsak zvok, vsaka pavza, vsak harmonični prelom je skrbno izbran, sestavljen in uporabljen. To ni glasba, ki poskuša zveneti globalno, lokalno, tradicionalno ali futuristično. Preprosto je zvok albuma nekakšen jezik, ki ga je El Shazly ustvarila sama kot vodilo navzgor oziroma nekam naprej, v neznano.
Plošča Laini Tani je labirint zvoka, v katerem je glas Nadah El Shazly nestanovitno, magnetno jedro. V njenem petju slišimo nekaj, kar se zdi zakoreninjeno v globinah tradicionalne arabske glasbe, hkrati pa sega po nečem, kar še ni poimenovano. Besedil ni treba razumeti, da bi občutili čustveno napetost, ker je to tisto, kar zahteva Laini Tani: pozornost, predajo, ponavljanje. To je svetel album, toda poln temnih kotičkov. Album, ki ni prihod, ampak priklic.
Dodaj komentar
Komentiraj