Broken Spine Productions, 2022

Bodimo iskreni, težko se je najti v nečem – pa naj bo to poklic, hobi ali preprosto nekaj produktivnega, kar bi v naših možganih sprožilo kemične reakcije zasvojljivih razsežnosti. Zato nas večina pač tava med tem in onim, kar samo po sebi ni nič slabega. A ko se tu in tam najde oseba, ki je tako spojena s svojim interesom, da med njima ni več jasne ločnice, se marsikdo zna vprašati: »Pizda, pa kaj js delam u lajfu?«

Recimo Kanadčan Aidan Baker, ustanovitelj projekta Nadja, je tako rekoč spojen s svojim udejstvovanjem. Za raziskovanje njegovega opusa, ki obsega zavidljivo število solističnih in skupinskih glasbenih projektov ter zbirk poezij, bi potrebovali kar nekaj časa. Denimo že zgolj njegova osrednja zasedba Nadja, ki je pravzaprav duo, v katerem sodeluje s svojo ženo Leah Buckareff, se lahko pohvali s kar petindvajsetimi dolgometražci, če izvzamemo bero EP-jev in posnetkov z nastopov v živo. Zadnji album, naslovljen Labyrinthine, je izšel pred mesecem dni za berlinsko založbo Broken Spine Productions.

Nadja se je kot entiteta, ustvarjena iz zvočnega kolaža postmetalskih zasedb, kot sta Godflesh in Sunn O))), ter hrupnega rocka zgodnjih Sonic Youth in Codeine, pravzaprav vedno zadrževala v skriti niši teh podžanrov in se kljub svojemu bogatemu opusu nikoli ni zares prebila v njegovo bolj splošno prepoznano okolje. A to se je začelo spreminjati. Svojo lansko ploščo Luminous Rot je dvojec izdal pri kultni založbi Profound Lore, na letošnjem albumu Labyrinthine pa so se Aidanu in Leah pridružila še štiri relevantna imena trenutne ekstremne scene. Leah in Aidan sta namenila po eno skladbo vsakemu gostu, ta pa je vanjo vmešal svoje vokale. Rezultat je izjemno prijetna kombinacija Nadjine utapljajoče zvočne podlage, ki ji je dodan pridih skupin, iz katerih prihajajo vokalisti. Z Alanom Dubinom, članom zasedbe Khanate, Nadja spremenita uvodno skladbo Labyrinthine v gosto čorbo sludge metala, ko se počasno hipnotično udarjanje meša z grlenimi kriki. Kot druga sodeluje Rachel Davis iz zasedbe Esben and the Witch v komadu Rue in težka atmosfera albuma se spremeni v mistično meglico, ki jo na koncu skladbe preplavi v fuzz oblečena Aidanova kitara.

Sledi komad Blurred, ki nosi prikladen naslov. Zdi se, da ritmična struktura albuma nikoli ni bila zares prisotna, v prvi polovici pesmi vokale Lane Shi Otayonii iz shoegaze zasedbe Elizabeth Colour Wheel namreč spremlja zgolj enolično, a megalitsko brnenje. Vzdušje postane precej ritualistično, ko mu Otayonii doda svoj doneči, presunljivi glas. Plošča Labyrinthine se spet zaključi nekoliko trše, tokrat zaradi surovega renčanja Dylana Walkerja, ki sicer pripada grindcore četverici Full of Hell. Skoraj dvajsetminutni kos Necroausterity postane že izčrpavajoč z donečimi basovskimi pulzi in trganjem Walkerjevih glasilk. Ritual se konča turobno.

Nadja in štirje gosti za seboj pustijo balansirano gmoto, ki je podprta z moškimi in ženskimi vokali ter menjavami med eteričnim ambientom in silovitim ritmom. Plošča Labyrinthine je izstopajoča točka v njuni diskografiji, čeprav v osnovi še vedno ohranja prepoznavno arhitekturo glasbe dvojca. Hkrati pa izstopa tudi v naboru izdaj letošnjega hrupnega podtalja. V preteklosti je nekoliko nekonvencionalna receptura, ki vključuje predvsem razteg trajanja na sedemdeset minut in več ter gosto frekvenco izdaj, marsikaterega ljubitelja ekstremne glasbe ali kritika odbila od tega, da bi Nadji zares prisluhnil. Labyrinthine postane vez, ki bo delovanje Aidana in Leah predstavila tako metalskemu občestvu kot tudi tistemu onkraj njega. Hkrati pa zaključi tezo, da se Baker ne loči več od zvočnih atmosfer, ki jih producira. Marsikdo bi mu zavidal tako silovit zagon, a smo mu zanj pravzaprav lahko hvaležni. Za mnoge od nas pa se iskanje nadaljuje. In plošče, kot je Labyrinthine, služijo kot odličen balzam za trenutke brezupa, ko se vprašamo: »Pizda, pa kaj bom js delal v lajfu?«