JLIN: Black Origami (Planet Mu, 2017)

Jlin, rojena Jerrylynn Patton, je producentka, ki prihaja iz mesta Gary v Indiani. Ta se nahaja južno od jezera Michigan in je od Chicaga, meke footworka in juke glasbe, po najkrajši poti oddaljen le dobrih 31 milj. Jlin je bila vsaj v svojih začetkih tesno povezana z RP Boo-jem in pokojnim DJ Rashadom. Slednjemu je na plošči Black Origami posvečena tudi pesem Holy Child. Kljub ne tako veliki oddaljenosti od Chicaga pa je za nekoga, ki čez dan dela v jeklarni, zvečer pa ustvarja glasbo, ta razdalja precejšnja. Tako je bila njena povezava s chikaškimi fotri dejansko pretežno virtualne narave. In čeprav je bila že zgodaj seznanjena z glasbeno kulturo juke-a, kot jo je spoznavala preko kaset, se njen slog že s prvo ploščo Dark Energy iz leta 2015 odmakne od tipičnega juke-a, kar gre verjetno pripisati prav dejstvu, da fizično ni bila nikoli zelo povezana s footwork sceno, temveč jo je doživljala z določene distance.

Jlin svoje komade vedno ponudi v posluh tudi svoji mami, in ta ji, ne glede na starševski odnos, zna podati iskreno mnenje o slišanem. Ko ji je Jlin nekoč pokazala nek zgodnejši komad, v katerem se je še ukvarjala tudi s sempli, je bil ta mami sicer všeč, vendar jo je zanimalo tudi, kako zveni Jerrylynn sama. To mamino vprašanje se je izkazalo kot zelo pomembno, saj je avtorico prisililo v ponovni premislek svojega dela. Produkcija na semplih osnovane glasbe je bila dober trening, ki jo je med drugim  postavila tudi na radar Mike Paradinasa, glavnega figure založbe Planet Mu. Vendar pa še ni šlo za njen pravi zvok, zato se je podala na pot iskanja lastnega izraza, katerega rezultat je bil prvenec Dark Energy iz leta 2015. Ta album je doživel velik uspeh, pri britanski reviji The Wire so ga denimo izbrali celo za album leta. Vendar pa je Jlin že do trenutka, ko je album izšel in začel žeti uspehe, čutila, da želi še več. In tako je pridno ustvarjala dalje.

Njeni naknadni kreativni preboji so se pričeli že v samem letu 2015, ko sta nastala prva dva komada z nocoj predstavljene nove plošče - Nandi in Black Origami. Ravno v tem času je Jlin tudi navezala prijateljstvo s plesalko in koreografinjo indijskega porekla, Avril Stormy Unger. Jlin je v njenem plesu prepoznala svojo glasbo ... kot da bi bila ta narejena prav za Avril. Prepoznala pa je tudi določeno samozavest, s katero se je Avril prepuščala plesu - samozavest, kakršno je želela aplicirati tudi na svoje delo. Pesem Carbon 7 je izrecno navdahnjena s takšno prakso plesa, kakršno je Jlin prepoznala v Avril.

Album Black Origami sicer ne deluje kot velik odmik od prvenca Dark Energy. A na subtilni ravni se vseeno zdi, da je svetlobno leto stran. Če smo Dark Energy še lahko klasificirali kot juke, je z Black Origami zdaj to nemogoče. Jlin se identificira z oznako EDM - electronic dance music. A tudi tu je koncepcija plesnega lahko težavna, če so naši glavni plesni koraki le medla nadgradnja klasičnega podrsavanja z leve v desno. Ritmi so kompleksni in spreminjajoči se, kot živ organizem, ki vse bolj raste in se razvija. Lahko bi rekli, da ritmi tu prevzamejo glavno naracijo pripovedi. Ples postane izrazit, kompleksen in zavzame veliko prostora. Prostornejša pa je tudi sama glasba. Jlin se je namreč svoje kompozicije naučila narediti bolj zračne, kar da kompleksnim ritmom prostor in jih ne utesnjuje.

Na albumu Black Origami najdemo tudi nekaj gostov. V komadu Holy Child se ji pridruži mojster ambientalne glasbe, William Basinski. V skladbi 1% slišimo Holly Herndon, vokale pa posodita še Fawkes oziroma Sarah Folquiere za komad Calcination in raperka Dope Saint Jude iz Cape Towna za komad Never created, Never Destroyed.

Jlin je vse kompozicije mojstrsko spolirala do mere, ko tudi po številnih poslušanjih ne moremo s prstom pokazati na specifičen kos in reči, da ta posebej izstopa. Le redko slišimo album, ki je tako celovit in na katerem praktično ni slabih skladb. Monumentalnost te izdaje si bomo celo drznili primerjati z albumom Rossz Csillag Alatt Született producenta Venetian Snares, ki je bil prav tak presežek breakcore scene, iz katere je izhajal. In zagotovo ni naključje, da sta tako Venetian Snares kot Jlin svoje zavetje našla pod streho založbe Planet Mu.

Album Black Origami je odličen izdelek, močan kandidat za album leta, s katerim sta očitni kreativna in osebnostna rast avtorice, prav tako pa na njem čutimo vplive raznih svetovnih godb, ki naredijo album še toliko bolj poseben in težko ulovljiv za žanrsko predalčkanje. Vsekakor pa je osvežilno tudi spremljati žensko izvajalko, katere uspeh je osnovan na dejanskem talentu in ne na tem, kako skopo je oblečena.

* prvič objavljeno 6. junija 2017

** preko povezave do zbirnih seznamov za Naj Tolpe bumov leta 2017 klik klik !!!