Naj Tolpe bumov leta 2017
Čekiramo sezname, prečešemo žanre, poslušamo muske, domače in tuje ... s posebnimi posvečenimi prispevki na teme metala, hip hopa, rock'n'rolla, globalnega juga, indieja, techna in širše elektronike, komercialnega rapa na ameriških radijskih postajah, pankčine, spletnega podtalja, pa z zanimivostmi iz Avstralije in Islandije :O!!! jazz še sledi! ... Polne tri ure pregledne oddaje ob zaključku redakcijskega leta 2017!
»Kleč dvojice albumov projekta Vlaknasta »Imolacija / Popis Subteraneinovalk« in »Spust Antioho-septičnih mask« - je, da v sledeh in sencah nekega glasbenega idioma prihaja do preobrazb nasprotij, kjer šele na robu nekega zvoka prihaja do največje koncentracije smisla in kjer je razmejitev med masko in obrazom nemogoča, saj je njuna nezdružljivost in hkrati nujnost soobstoja že vpisana vanje. Ali če še enkrat citiramo Alejandro Pizarnik: »v središču odsotnosti/je moja senca središče/središča pesmi.« Treba je omeniti še, da ostaja takšna formalna razgradnja vzorcev blackmetalskega idioma v primeru Karlovčca znotraj širšega slovenskega metalskega miljeja nujno neprepoznana. Zdi se, da tako kot denimo kranjski Noč, ki stopa po povsem drugačnih poteh, a obenem prav tako prši zakoreninjene podobe blackmetalskega imaginarija, tudi Vlaknasta z obstojem ob boku sodobnih one-man-bandovskih raziskovalcev tipa Xasthur, Leviathan, Skaphe ali Crowhurst silovito, a s hojo po ostrem robu prestopa ozkost metalskega cinizma. A obenem je ta skok demonskega ženskega božanstva v krdelo ovc, preoblečenih v volkove, pravzaprav že od samega začetka jalov – kar pa še bolj jasno nakazuje na kot elastiko napeto dialektiko neprodušnosti in fluidnosti smisla, ki nam ga servira projekt Vlaknasta.« Andrej Tomažin
19. ATER ERA: Clades (On Parole Productions, 2017)
»Clades zajadra še globlje v nekakšno elegičnost in poslavljanje tako v smislu glasbenih tropov kot tekstovne predloge. Hkrati pa skozi to tančico estetike doline solz prebija nekaj bolj zloveščega. Nekaj, kar grabi in vleče samorazkrajajoči se in spoznavajoči subjekt v priznavanje slasti propada, opazovanja drugih in gnusa nad skupnim deležjem rodovnika, ki ne vodi nikamor. Kot bi stali na točki notranjega previsa, ki meandrira med impulzom zagnati se v množico v zločinskem deliriju ter tistem po večnem in vnovičnem odhajanju – odhajanju v praznino, kjer se bo obraz resnice pokazal in spregovoril v posmeh kakršnemukoli trepetu in obetanju skvarjenega srca človeškega klada. (...) Clades je precej zaokrožen in obtežen artefakt benda, ki stvari počne po svojem tempu in na svoj izbrani način, zanašajoč se na dejstvo, da če ima kaj spregovoriti in se valiti, se tudi bo.« Marko Karlovčec
18. LIFECUTTER: Death(c)rave (Kamizdat, 2017)
»Lifecutter se namreč v nasprotju z internetnimi Social Justice Warriorji in depresivci, ki vse prevečkrat zavzamejo pozicijo samoviktimizacije, na plošči Death(c)rave gonu po smrti nasproti (ali vzporedno) postavi suvereno, agresivno in neapologetično. (...) V svetu gona smrti ni prostora za samopomilovanje in nihilistično paralizo, tu je nojz kralj, bas boben pa njegova ritmizirana kraljica. Ko se tako v hitrih tempih, ki variirajo med 140 in 150 udarci na minuto, vsakič znova znajdemo v poplavi različnih intrigantnih side-chainanih noisov, elektronskih čivkov, industrijskih šumov odpirajočih se ventilov in drajvanih sintov, se zdi, da smo ujeti v stanju večnega industrijskega alarma, ki ne dopusti sprostitve. Komadi se tematsko razvijajo počasi, veliko je repeticije, ki pa izvrstno služi plasiranju temačnih občutij. Ob vsem naštetem se plošča lahko zazdi razosebljena in pretirano hladna, vendar ekstremno distorziran vokal v komadu Todestriebe izkušnji vrne tudi osebno noto, s katero pa, kot že omenjeno, ne zavzame resignativne pozicije, ampak iz izmaličenih globin grla vejeta agresija in elan, ki še najbolj pritičeta kakemu vikinškemu berserkerju.« Luka Seliškar
17. KUKUSHAI: Fruitile (ZARŠ, 2017)
»Zvočno telo Fruitila je izklesano v visokega mladeniča, ki z eno nogo stoji v art popu, z drugo v jazzu in improvizirani glasbi, njegova glava pa prevprašuje punkovsko miselnost. Ključno vprašanje je seveda, kje leži njegovo srce. Odgovor bi morda lahko našli v samih kompozicijah, v navdihu, smernicah, hrepenenjih ali pa v načinu delovanja zasedbe Kukushai. Pa v resnici niti ni tako važno. Srce deluje in to na način, ki pritiče mlademu možu, s katerim imamo opravka.« Ina Puntar
16. JANI KOVAČIČ IN ANA PUPEDAN: BESNE PESMI (ZARŠ, 2017)
»Kot pravi ljudski glasbeniki, združeni tudi z besedno igro JANAI KO PUPEVA DANČIČ, so vir duha časa, ki je minil, a se ne sme izgubiti. So udeleženci dogodkov in nosilci zgodovinskega spomina, ki priča. In je orožje, ki ne ubija, a gradi boljše življenje. Pričevanje na dveh ploščkih v 36 pesmih v dolžini malo več kot dveh ur ali malo manj kot treh ur. Dvojni album z naslovom BESNE PESMI ni nekaj, kar zgolj priča o preteklosti. Kot sami pravijo, je ta album njihova prabitnost. »Program spevnih pesmi, prigodnic za vsakdanjo rabo, za te neperspektivne čase. Zaigrajte si jih in morda vam bo lažje!« Po poslušanju lahko to izjavo potrdimo in trdimo dalje. Da so ob že znanih tradicionalnih izposojenih ljudskih napevih iz širše nove in tudi prvobitne stare domovine nastale tudi nove pesmi, med katerimi bodo nekatere verjetno ponarodele.« Simon Vene
15. BURAZA: Hitovi (samozaložba, 2017)
»Hitovi so izhajali sedem mesecev v intervalih in tako iz komada v komad, spota v spot gradili in ohranjali hype. Ta se z domačimi izdajami sicer lahko razblini že po prvem tednu od izdaje, ko so opravljene vse recenzije in vsi intervjuji na tistih par medijih, s katerimi razpolagamo v Sloveniji. Ob izteku 2017 pa hype za Buraza ostaja živ in kar kliče po umestitvi njunega zabavnega projekta v javni prostor. Šele takrat bo mogoče reči, ali sta Buraza samo glasbeni meme ali vzhajajoči pop ikoni slovenske popularne godbe ali morebiti celo oboje v enem.« Jaša Bužinel
14. RANDOM LOGIC: Π (samozaložba, 2017)
»Do celostnega umsko-telesnega tripa pridemo ob poslušanju albuma v mirnem, temnem prostoru na odličnih slušalkah ali prav toliko kvalitetnem ozvočenju, saj nas mimobežno poslušanje oropa vseh namigov in potencialnih prisluhov … približno, kot da bi Uliksesa brali na plaži. Album π dvojca Random Logic od poslušalca pač terja 100-odstotno pozornost, ki pa se v celoti izplača. Tako na ravni strukture kot vsebine smo tu soočeni z bržkone doslej najboljšim elektronskim albumom iz dežele na sončni strani Alp, s sedmimi kompozicijami, ki stojijo tako same kot tudi kot del kontinuirane, ciklične celote, ki jo prestavlja album π. « Jaša Bužinel
13. JEGULJA: Darkest Light (samozaložba, 2017)
»Tako kot je riba jegulja podolgovata, zaobljena in polna holesterola, tako je tudi glasba tria Jegulja razvlečena, debela in mastna. Album Darkest Light sestavlja osem komadov, večinoma dolgih več kot pet minut. Tukaj ni govora o prevladujočih udarnih riffih, ki bi se vrstili eden za drugim in brez solaž ohranjali komade zanimive. Jegulja si v svojih pesmih dovolijo bolj razvlečene izlete v psihedelijo in kitarsko zategovanje, ki šele v živo pokažejo, da niso stvar improvizacije. (...) Če se jegulje čez zimo zakopljejo v mulj, naša idejno frišna in zvokovno mastna Jegulja koplje in rije po mulju celo leto.« Andrej Dujc
12. DAMIR AVDIĆ: Amerika (Kapital Rekord, 2017)
»Avdićeva Amerika je tudi Avdićev Balkan in je Avdićeva Bosna, je še ena jasna, pa vseeno zvita in ne glede na vse pronicljiva metafora za antikapitalistično ali morda bolje antipotrošniško in anti-množična kultura kritiko sveta, v katerem leta 2017 vse izgleda, sprijaznimo se, še veliko huje in bolj žalostno kot pred pet, deset, trideset ali še več leti. Povprečno bitje, obžrto in nagnito s svobodo fake osvobajajočega individualizma, je pač naivno dete, ki se znajde le še kot podmnožica ovc pred križem in niti ni veliko krivo, je pa nevedno in nategnjeno, vredno cinične premestitve v pripovedko punkerja na piedestalu, aktivista na odru, tistega, katerega mesto je nujno, torej izgotovljeno z ostrino, brezkompromisnostjo in rafali pizdenja. S tem, kar Avdić je, kar predstavlja in kar bo predstavljal ... « Žiga Pucelj
11. .čunfa: Venture EP (rx:tx, 2017)
»Venture EP nam do sedaj najjasneje razkrije njegov prvi stav v glasbi – zvedavo, odprto ustvarjanje zanimivih, zahtevnejših inštrumentalnih beatov. Venture EP kot .čunfina izdaja ne bo kotiral najvišje, vsekakor pa bo ostal kot hud zaznamek predvsem za tiste izmed nas, ki radi beležimo premike in posebnosti, stejtmente produkcije in glasbe. Kar je - sploh v relaciji do .čunfe - zdaj že prav magično, sploh za njegovih 18 let. Lani nas je šokiral oziroma že kar dezorientiral z dvema izjemnima zaokroženima izdajama, letos pa tale dragulj za sladokusce. Ta producent se nam torej daje v vsej svoji moči. Mi pa lahko le gledamo in se v-življamo oziroma … zapisujemo.« Žiga Pucelj
10. ALL STRINGS DETACHED: There's Something Painful About The Pearls (ZARŠ, 2017)
»Album There's Something Painful About The Pearls je homogena celota, ki nas kot kaka dobra knjiga prestavi v drug svet, pa čeprav samo za kratek čas. Nova izdaja dua All Strings Detached si ne poskuša utreti nove poti, temveč dodobra utrjuje že zastavljeno. Res je, »the world turned back on us, dreamers, poets, gentle healers«, a zato sta tu All Strings Detached.« Nik Drozg
9. ALLEGED WITCHES: Serve The Spirits EP (Meda Fury, 2017)
»Kroupa, ki se na Serve The Spirits EP pojavi pod psevdonimom Alleged Witches, je imel precej težav s tem, da bi našel založnika, že v tujini. Čeprav so skladbe v svoje mikse umestili nekateri elektronski težkokategorniki, se zdi, da gre za izraz, ki močno štrli iz aktualnih ponudb za plesno elektroniko specializiranih založb. In to kljub temu, da elektronska glasba s tribalnimi pritiklinami v zadnjih par letih doživlja nekakšen preporod. Gre pa v teh primerih za izraze, ki so najbrž bolj pisani na posluh odjemalcev global bass muzik. Kroupa na drugi strani, svoje kompleksne ritmične premetanke spelje v smeri techna in housa, rezultat pa je zelo izstopajoča, izvirna plesna glasba, ki jo je posledično težko smiselno umestiti v didžejvski set. (...) Naj ne zveni prenapihnjeno, toda house in techno se že dolgo nista slišali tako sveže. Izjemno ravnotežje med surovostjo tribalnih ritmov global bassa in na drugi strani elegantnostjo Villalobosovih eksotičnih ekskurzij.« Goran Kompoš
8. LAIBACH: Also Sprach Zarathustra (Mute, 2017)
»Če pogledamo nazaj, sta bili med najboljšimi Laibachovimi ploščami prav tisti z glasbo iz gledaliških predstav: prva iz Živadinovega Krsta pod Triglavom iz leta 1986 in Macbeth iz istoimenske produkcije Shakespearovega besedila, ki ga je na oder hamburškega gledališča Deutsches Schauspielhaus leta 1987 postavil režiser Wilfried Minks. In to nas pripelje do predpostavke, da se Laibach glasbeno zares zbudijo šele, ko ustvarjajo za gledališče in za film, ko so postavljeni v določen kontekst in ko se prilagajajo vnaprej zastavljenemu konceptu. Skratka, ko so omejeni. Znotraj tega najdejo največjo svobodo in ustvarjalnost. Plošča Tako je govoril Zarathustra je največji dokaz tega, saj daleč presega vse, kar so naredili v zadnjih dveh desetletjih, obenem pa je to njihova najboljša elektronska plošča od albuma Kapital iz leta 1992.« Jure Matičič
7. MITO: Bratstvo in Estradstvo (samozaložba, 2017)
»Mito v popolnosti izpolnjuje naloge, ki jih hip-hop nalaga tistemu za mikrofonom. V tekste vnaša pošteno in legitimno družbeno kritiko, lastne fine umotvore in seveda ulico. Iz Maribora spremlja to kilavo deželo in ji primaže par streznitvenih klofut, večino cehovskih kolegov pa z nivojem pljuvanja pošlje kar lepo nazaj v šolo. Za inštrumentale, ki ga spremljajo, izbira produkcijo, ki ne stremi k brezglavemu ohranjanju kulta stare šole. Nasprotno, s svežim pristopom spajanja starega in novega odseva trenutne trende in dodatno bogati moderno slovensko hip-hop produkcijo. Mito je torej povsem sam, brez gostovanj dostavil album, ki presega okvirje zadnjih treh, morda celo petih let slovenske scene in iz nje izraslih izdelkov. Bratstvo in estradstvo je domači rap album leta.« Dušan Bulajić
6. N'TOKO: Emirates (Unique Records, 2017)
»V času, ko slovenska rap scena končno spet ponuja še neke druge iztočnice za pogovor, N'toko ostaja samosvoj, brez prilagajanja trap in cloud rap trendom, kljub temu pa progresiven, sodoben in lačen novosti. Čeprav je v zadnjih letih več pisal kolumne kot rapal, se ob plošči Emirates (spet) zdi, da je muzika tista, ki bo ostala, tudi ko bomo ubogali druge gospodarje in nas bodo pestile druge fobije.« Jernej Trebežnik
5. DARLA SMOKING: Big Bug (Založba Kapa, 2017)
»Sugestivni prvenec tandema Darla Smoking bo nemara, pa čeprav ni prvi, ki se je stare muzike lotil skozi sodobno vizuro, postavil nove standarde tako za produkcijo elektronske in dubovske ter podobno odmevajoče muzike, kot tudi glede odnosa do tradicij. Te so v njunem zakajenem kalejdoskopu videti še kako žive in vibrantne – take, kot bi tradicije dejansko morale biti, če dajo kaj nase …« Mario Batelić
4. TOVARIŠ STRMOGLAVLJEN: bioakustika ekoelektronika (baza13snimke, 2017)
»Plošča po eni strani res združuje vso Tovariševo dosedanjo glasbeno zapuščino, po drugi strani pa ponovno stoji za tem, kar jo tako ali tako že opisuje: da namreč ne ve, kam lahko to samoniklo formo na mozaiku človeške neumnosti, ki je vsakič nekoliko drugačna, sploh še odnese.« Sara Šabjan
»Mrk je suveren, koherenten, zanimiv. Je raznolik, zagoneten. Podlage odlične. Zato - deal with it! Matter delajo dobro premišljeno, dobro zvenečo, edinstveno glasbo, imajo afirmacijo glasbenih redaktorjev, afirmacijo glasbenih kritikov. Kar naredijo, je kljub opletanju z oznako pop izvirno, antipod mainstreamom, drugačno od ustaljenega, kvalitetno. Trdovratne sile statusa quo, kot jih je ob izidu Amphibiosa imenoval Mike Jumic, bodo morda še tulile v luno, a Mrk predstavlja potrditev neizogibnega - Matter delajo hudo musko in znova kandidirajo za Tolpo bumov leta. Pr'sežm na madre.« Dušan Bulajić
2. ŠULJO: Scrap Metal (Beton Records, 2017)
»(...) če je Murko premalo fokusiran, če Oknai na eni ali .čunfa na drugi strani nista (še) zares dostavila koherentnih, monolitnih albumskih stejtmentov ali če je Blaž morda s solo delom usmerjen že kar preveč aranžmajsko ambiciozno, da bi njegovemu albumu z vso samozavestjo sploh še rekli beats album v ožjem smislu –, potem je Šuljo s Scrap Metal postavil novi visoki mejnik domače hip hop in bass produkcije, ki sicer ni hkrati tudi celovita stava na historični domači hip hop kanon ali se ne vzporeja zares z deli tudi presežnih ustvarjalcev, kot sta Borka ali Sunny Sun, vendar pa je v liniji aktualnih (tudi mednarodnih) trendov vsekakor najbolj ozaveščen, izpiljen in dejansko albumski domači beats album do tega trenutka. Plošča, ki vsekakor zmore biti tudi konkurenca vsakemu vzporednemu, bolj poslušalsko hvaležnemu (ob)klubskemu trendu ali zvoku iz tujine.« Žiga Pucelj
1. ŠIROM: Lahko sem glinena mesojedka (tak:til, 2017)
»Širom so bili že ob nastanku posebnost domače scene, na kateri, kot je treba povedati, najdemo kar veliko posebnežev. Z novim albumom so razširili področje boja; razširitve se niso lotili le z novimi orodji, marveč tudi z več domišljije in muzikalične iznajdljivosti ter drznim prekrajanjem različnih tradicij, nenazadnje tudi lastne tradicije. Tako so pokazali, kako se pojem tradicija lahko razume zelo različno v različnih kontekstih, kako v bistvu ne gre za enoznačen ali za vedno definiran pojem, pač pa za elastično formo, napol prazno posodo, ki jo vsakič znova tako glasbeniki kot njihovi poslušalci napolnijo z vselej novimi pomeni in odmevi.« Mario Batelić
1. ŠIROM: Lahko sem glinena mesojedka (tak:til, 2017)
2. ŠULJO: Scrap Metal (Beton Records, 2017)
3. MATTER: Mrk (rx:tx, 2017)
4. Tovariš Strmoglavljen: bioakustika ekoelektronika (baza13snimke, 2017)
5. DARLA SMOKING: Big Bug (Založba Kapa, 2017)
6. N'TOKO: Emirates (Unique Records, 2017)
7. MITO: Bratstvo in Estradstvo (samozaložba, 2017)
8. LAIBACH: Also Sprach Zarathustra (Mute, 2017)
9. ALLEGED WITCHES: Serve The Spirits EP (Meda Fury, 2017)
10. ALL STRINGS DETACHED: There's Something Painful About The Pearls (ZARŠ, 2017)
11. .čunfa: Venture EP (rx:tx, 2017)
12. DAMIR AVDIĆ: Amerika (Kapital Rekord, 2017)
13. JEGULJA: Darkest Light (samozaložba, 2017)
14. RANDOM LOGIC: Π (samozaložba, 2017)
15. BURAZA: Hitovi (samozaložba, 2017)
16. JANI KOVAČIČ IN ANA PUPEDAN - BESNE PESMI (ZARŠ, 2017)
17. KUKUSHAI: Fruitile (ZARŠ, 2017)
18. LIFECUTTER: Death(c)rave (Kamizdat, 2017)
19. ATER ERA: Clades (On Parole Productions, 2017)
20. VLAKNASTA: Imolacija / Popis Subteraneinovalk (Botanic Records, 2017) + spust Antioho-septičnih mask (Botanic Records, 2017)
21. VID VAI: Pragmatism (PHI φ, 2017)
22. ŽIGA MURKO & WUF: Mist of Dreams (Urban Waves Records, 2017)
23. FUTURSKI: Synthetic Happiness (samozaložba, 2017)
24. NIGHTWAVE: Wavejumper (Fool's Gold Records, 2017)
25. BOŠTJAN SIMON
: There Be Monsters (Klopotec, 2017)
26. M O R V E R N: Campfire (samozaložba, 2017)
27. SBOxAMN: Trake ljubezni: Heroina (samozaložba, 2017)
28. GAŠPER TORKAR: Dreams of Others EP (Kamizdat, 2017)
29. DRE HOČEVAR: Surface of Inscription (Clean Feed, 2017)
30. AKAMI: Sunburnt (ZARŠ, 2017)
31. SICK MMICK: Zgrešeno (samozaložba, 2017)
32. SLUND: The Call of Agony (samozaložba, 2017)
33. KAJA DRAKSLER OCTET: Gledalec (Clean Feed, 2017)
34. DVOJINA: Lila (Založba Celinka, 2017)
35. SRD: Smrti Sel (On Parole Productions, 2017)
20. RUN THE JEWELS: RTJ 3 (Mass Appeal/Red, 2017)
»Run the Jewels sta brooklynski reper/producent El-P in atlantska legenda Killer Mike. Slednji tudi z RTJ3 ostaja zvest svoji surovi iskrenosti, ki je, sploh danes, več kot potrebna: »Say hello to the masters, on behalf of the classless masses... lift up our glasses and watch your palaces burn to ashes. Fucking fascist, who the fuck are you to give fifty lashes?«. Lucidne, neapologetske komentarje na svet in še posebno na aktualno stanje v ameriški družbi, ki nam jih niza Killer Mike, s svojim producentskim mega čaranjem in rimoklepaštvom dopolni El-P. Bleepi, sinti, drum’n’bass inserti, basovski drone in mestoma skorajda Arca momenti dajejo skupaj z besedili obeh občutek, kot da smo v videoigri, v kateri se vrši revolucija. (...) Album RTJ3 je v primerjavi z dvojko manj udaren, a zato nič slabši. Run the Jewels v času vsega generičnega, napihovanja in propagande postrežeta z več kot potrebnim reality checkom oziroma z ozaveščanjem in resnico, podmazano s super mastnimi biti.« Anuša Pisanec
19. CHINO AMOBI: Paradiso (UNO NYC/NON Worldwide, 2017)
»V današnjem stanju kapitalizma kakršenkoli upor lahko izpade absurden ali naiven. Ne glede na formo, sentiment ali namen je namreč praktično karkoli mogoče reducirati na potrošno komoditeto. A kljub temu se Chino Amobi s Paradisom in v splošnem delo kolektiva NON nikakor ne zdi brez pomena. Zapostavljeni, stigmatizirani in marginalizirani, ki govorijo skozi teh skupaj več kot uro dolgih dvajset komadov tega namreč ne počnejo na način ustaljenih oblik upora, temveč izumljajo nove strukture ter jih obenem kritično prevprašujejo. Na ta način se skozi prehodne, prej neraziskane prostore, ki jih odpirajo, poraja ogromno novih možnosti in njihovo delo tako namesto nemočnega upora postane predvsem gibalo morda najprej glasbenega, pozneje pa tudi družbenega razvoja. « Matej Mihevc
18. TYLER, THE CREATOR: Flower Boy (Columbia, 2017)
»Flower Boy res ni tipična rap plošča, lahko jo sicer popredalčkamo v žanr hip-hopa, vendar je na njej zaznati tudi prvine glasb, kakršne so v sedemdesetih ustvarjali Al Green, Stevie Wonder in Marvin Gaye. Hkrati pa je vplive iz sedemdesetih nadgradil v modernejšo različico, saj na plošči slišimo par kar najbolj preprostih, a hkrati najbolj brihtnih vrstic zadnjih let, med njimi zagotovo Chirp, Chirp Franka Ocena v skladbi 911/Mr. Lonely ali soulovsko interpretirano zvonenje telefona spet v tej isti skladbi. Vsekakor je Tyler, The Creator s to ploščo nakazal ambicije po ustvarjanju glasbe, ki bo poslušalcu zanimiva tudi čez 30 in več let ter ne bo zgolj nekaj za najstniška leta 21. Stoletja.« KaktusKaktus
17. KING KRULE: The Ooz (XL Recordings, 2017)
»King Krule svoje poteze polaga tehtno in previdno, kar deluje neverjetno unikatno, posebej ko skladbe na prvo uho delujejo tako gladko napackane. A po večkratnem poslušanju plošče The Ooz bo tudi najobičajnejšemu poslušalcu jasno, da ti komadi vendarle stojijo, so zelo emotivni in celo igrivo spevni. Vzdušje, tu zajeto v celoto plošče, pa se vsekakor lepo poda tudi dosedanjemu King Krule karakterju.
Zadnja stvaritev mladega Londončana je tako previden korak dalje in dokaz, da ima Archy kot ustvarjalec že jasno razdelan zvok in smer, ki ne temelji na brezglavem štancanju komada za komadom, temveč na zajemanju celote, ki se tukaj pokaže kot edinstveno, postpijano vzdušje temačnih, zakotnih in revnejših predelov mesta. Čin-čin.« Andi Koglot
16. JAIMIE BRANCH: Fly or Die (International Anthem, 2017)
»Jaimie Branch nas tokrat navdušuje s svojim prvim pravim samostojnim albumom, na katerem sodeluje kot vodja zasedbe. Svoje igranje je kalila v neštetih kolektivih s priznanimi jazzisti že v času izobraževanja v Chicagu: med slednjimi velja omeniti vsaj dva tria - Princess, Princess in Sherpa. (...) Verjetno bi bilo pretenciozno govoriti o enem boljših jazzovsko usmerjenih albumov letošnjega leta, vsaj kar se tiče tehnične plati kompozicij. Vendarle pa predstavlja eno bolj dinamičnih in poslušljivih izdaj, ki ne pusti ravnodušnih zgolj s plesno maniro, temveč nas z vsebinsko socialno noto sili h kritičnemu razmisleku.« Brigita Gračner
15. IDLES: Brutalism (Balley Records, 2017)
»Sodobni rock, kakršnega slišimo na prvencu Brutalism, se v prvi vrsti oplaja z rockovsko izkušnjo osemdesetih, denimo z vplivi zasedb, kot so prav tako otočani Killing Joke ali Kanadčani Nomeansno oziroma njihov alter ego Hanson Brothers. Če primerjave s podobnimi zasedbami nadaljujemo v bližjo preteklost, moramo omeniti tudi Caveov prvenec z zasedbo Grinderman, z naštevanjem pa se lahko ustavimo tudi pri domačih Nina Bulatovix.Vsekakor je prvenec Brutalism bristolske zasedbe Idles odličen in presunljiv tako v smislu instrumentalnih elementov kot z zvočnim slikanjem surovih življenjskih prilik, ki so opisane v besedilih. Slednjih običajno spričo grobosti realnega spoznanja ne želimo doživljati. A v kloako ideologij sreče potlačeni družbeni in osebni konflikti vedno znova izbruhnejo na plano. Tokrat v dobro reflektirani interpretaciji zasedbe Idles, lenob, ki to niso …« Simon Vene
14. RICHARD DAWSON: Peasant (Weird World, 2017)
»Če ostanemo romantični, lahko tovrstnega posebneža, ki se v jeziku nekonvencionalne, mestoma blazne folkovske ekspresije loteva opisovanja fiktivne zgodnjesrednjeveške skupnosti na severovzhodu Anglije, najdemo v Richardu Dawsonu. Glasbenika iz Newcastla, ki ima za seboj že pet albumov, smo na naših valovih predstavili v sklopu tematsko sorodnega projekta Hen Ogledd, pri katerem so se lotili združevanja ritualne in folklorne glasbe, improvizacije ter modulacije zvokov z uporabo programskih aplikacij za iPad. (...)
Dawson skratka spada v milje ustvarjalcev, ki bi jih tako v smislu robne pozicije kot umeščenosti v lastno okolje lahko postavili ob bok domačim eksperimentalnim kantavtorjem, kot sta Olfamož in Tovariš Strmoglavljen. O albumu Peasant, ki v svoji dodelanosti resnično nima slabega momenta, bi lahko pametovali še nadaljnjih nekaj strani. Kljub oziroma prav zaradi njegove zahtevnosti gre brez dvoma za enega najbolj avtorskih albumov tega leta, če si drznemo oživeti že dolgo mrtvega Barthesovega avtorja. Emulacija folk izročila skozi oči glasbenika, ki je zmožen napisati 15-minutno avant-folk epopejo o srednješolskem izletu, ki se za album na temo smrti odpravi v arhive in ki lahko skozi oči srednjeveškega arhetipa naslovi univerzalne človeške potrebe in strahove. Morda je res pijan, ampak mi mu verjamemo.« Jaša Bužinel
13. ROC MARCIANO: Rosebudd's Revenge (Marci Enterprises, 2017)
»Rosebudd’s Revenge je sicer četrta dolgometražna solo plošča tega glasbenika, ki se je pred slabimi štirimi desetletji rodil v New Yorku. Tako kot njegov someščan in kolega Ka je šele pred kratkim zbudil pozornost širše publike, kar pa ne pomeni, da se ga starejše hiphoperske glave ne bodo spomnile kot člana podzemne zasedbe The U.N. in opaznega gosta na komadih nekaterih etabliranih rimoklepačev. Je pa dejstvo, da je na albumu Marcberg leta 2010 svoj umetniški izraz bolj natančno fokusiral in ga potem z vsakim novim izdelkom skrbno pilil. Od Roca Marciana smo se tako naučili pričakovati temne, hrapave, izrazito newyorške pripovedi, polne raznolikih in nemalokrat duhovitih referenc, navidez podane brez pretiranega truda, v resnici pa predstavljene s pomočjo kompleksnih, večzložnih rim in pa prašnih, a v vsej svoji minimalnosti zelo učinkovitih beatov.
In tudi tokrat Marci ne razočara. Plošča je sicer malce predolga in neuravnotežena, kar pa ne pomeni, da na njej ni tudi konkretne zaloge potentnih notranjih rim, dobrih gostovanj, zanimivih instrumentalnih podlag in trenutkov, v katerih Marciano povsem stoično še enkrat znova izpade največji car daleč naokoli.« Jizah DaFunk
12. PORTER RICKS: Anguilla Electrica (Tresor, 2017)
»Thomas in Andy sta se pred izdajo albuma Anguilla Electrica znašla v nezavidljivi situaciji. Po sedemnajstih letih nam servirata delo, ki mora spoštovati njuno zapuščino in status, hkrati pa se spopadata s ponovno uveljavitvijo v prostoru, kjer je njun izviren izraz že do potankosti osvojen tudi s strani drugih producentov. A vendar sta neobremenjeno v tišini izbrusila presežno delo. S tem albumom nam Porter Ricks dokazujeta, da se lahko odlično sklicuješ na svojo preteklost in hkrati sežeš v prihodnost, dokazujeta, da ostaja prostor za izvirnost, ter ga osmišljata z deli, ki kažejo potencial za nove kulturne mutacije znotraj scene. Anguilla Electrica je prepotreben svež veter, dolgometražec pa si do tega trenutka v letu lahko drznemo označiti celo kot naj ploščo leta v techno prostoru.« Žiga Petrič
11. VISIBLE CLOAKS: Reassemblage (RVNG Intl., 2017)
»Naslov Reassemblage naj bi bil sicer referenca na istoimenski eksperimentalni dokumentarni film vietnamske antropologinje Trinh T. Minh-Ha o situaciji žensk v postkolonialnem Senegalu iz leta 1982. Ta je značilen predvsem po svojem eksplicitnem odmiku od konvencionalne dokumentarne logike; izrecno se namreč zaveda, da o specifični kulturi ne more zares uspešno analitično govoriti z vidika druge kulture in tako raje kot govoriti o tej kulturi poskuša zgolj govoriti ob oziroma govoriti blizu te kulture. (...) Na plošči Reassemblage prisotna oblika kulturne apropriacije je dozdevno kontekstualizirana kot usmerjena k popolni integraciji in torej h globalizirani kulturi, v kateri distinkcije med kulturnimi gradniki enostavno niso mogoče in posledično denimo izvor posameznih glasbenih elementov enostavno ni pomemben. Obenem pa tolikšno zanašanje na digitalne procese namiguje tudi na dodobra avtomatizirano prihodnost. Subtilno nam prikazuje svet, v katerem so generativni procesi izenačeni s človeškimi in kjer smo produkte obojih sposobni opazovati kot povedne in naravne.« Matej Mihevc
10. LAUREL HALO: Dust (Hyperdub, 2017)
»Dust je nemiren, večplasten preplet asociacij, sintetičnih tekstur in analognih inštrumentov, ki skozi specifično fuzijo žanrskih prvin deluje popolnoma edinstveno. Plošča je po svoje zanimiv dokument avtorskega skozi raziskovanje, inovacijo, predvsem pa skozi sodelovanje, kar je na nek način vzporedno tudi z ohlapno nakazanimi tematikami premagovanja osebnih strahov in tesnobe. Laurel Halo se torej pogumno vrača k svojim popoidnim začetkom, ki so na pričujoči plošči informirani z vsemi glasbenimi smermi, ki jih je od takrat uspela raziskati.« Matej Mihevc
9. YVES TUMOR: Experiencing The Deposit Of Faith (samozaložba, 2017)
»Vprašanje, kam umestiti Yvesa Tumorja in njegovo glasbo, se zdi povsem irelevantno. Tako kot ob večini po naravi ambientalnih albumov Experiencing the Deposit of Faith obstaja predvsem v relaciji zvočni material – poslušalec in interakciji občutij, zgodb in interpretacij, ki se porajajo iz nje. Morda so ambicije Tumorja v smislu vpeljevanja duhovne izkušnje v sodobno popkulturno produkcijo tendenciozne, morda nekoliko preveč pretenciozne … nenazadnje je sam v enem izmed intervjujev povedal, da si predvsem želi ustvarjati hite. Toda nekoherentna narava izdaje in bežnost njenih zvočnih fragmentov temu naravnost nasprotujeta. In če smo s predhodnikom Serpent Music podoživeli plejado različnih občutij, se Experiencing the Deposit of Faith manifestira kot idejno precej bolj usmerjena celota, kot zvočni ekvivalent vmesnih stanj med budnostjo in spanjem, smrtjo starega in rojstvom novega jaza.« Jaša Bužinel
8. DIAMANDA GALÁS: All the Way (Intravenal Sound Operations, 2017)
»Diamanda Galás na albumu All the way razvija nekakšno sentimentalno, tudi ljubezensko razmerje z odhajanjem in izgubo. Umetniški izrazi norosti, ki so v preteklih letih močno zaznamovali njeno javno podobo, se tu pokažejo v drugačni luči. Smiselno, saj je njena umetnost prav vedno v kontrastu z družbenim dogajanjem okoli nje. (...) Album All the way je vztrajanje v milem kriku. Vznemirjenje umira, ljubav umira, vse naokoli se umira, a ko muzicira Diamanda Galás, smrt ne bi mogla biti lepša.« Nina Dragičević
7. CHELSEA WOLFE: Hiss Spun (Sargent House, 2017)
»Hiss Spun je zagotovo izdelek, na katerega je Chelsea z ekipo lahko sila ponosna, gre za album, ki dokončno združuje vso njeno zapuščino, hkrati pa gre tudi za čudovit odsev same družbe. Ni se moglo zgoditi prej ali kasneje, da je tak album dobil toliko pozornosti. Pomnite namreč, da gre za plato, ki jo že več kot pol leta promovira precej medijev, od Cvltnation pa vse do Cosmopolitana. Chelsea Wolfe je zagotovo velik fenomen na trenutni glasbeni sceni, ki jo sicer že dolgo ne moremo več nasloviti s terminom underground.« Sara Šabjan
6. SAMPA THE GREAT: Birds And The BEE9 (BIG DADA, 2017)
»Če zaokrožimo in povzamemo misli o plošči, lahko rečemo le, da je ta pač čudovito zasvojljiva in koherentna. Različne tehnike rapanja postavijo vsako pesem kot unikat, hkrati pa album lepo deluje kot celota. Birds And The BEE9 toplo priporočamo v poslušanje vsem, ki se bojujejo z lastno identiteto ali različnimi družbeni pritiski. Seveda pa tudi tistim, ki znate preprosto ceniti dobro in iskreno glasbo. Nova plošča Sampe The Great je zagotovo eden od favoritov letošnje bere novih albumov.« KaktusKaktus
5. ARCA: Arca (XL Recordings, 2017)
»Lik Arce je trpinčen lik z vsemi realističnimi pritiklinami zbito zatrte, prenarejane identitete, gejevske intime in krvavenja takšne tudi nelagodne telesnosti. V tem je plošča dejansko preprosto stopnjevanje narativa predhodnih izdaj Xen in Mutant. In zopet je plošča izrazito težavno poslušanje, na meji grdosti in na meji enoličnosti, dolgočasja. Arca se med drugim upira tudi žanru in sceni, pojmu in praksi sound designa in bajeslovnosti inovacije. Ne ponuja nam novosti. Arca ve, da posemplan bič sam po sebi ni nič posebnega, whip! Arca je razseljeni homoseksualni songwriter, to je to ...« Žiga Pucelj
4. EQUIKNOXX: Colón Man (DDS, 2017)
»Zdi se, da je dvojcu Equiknoxx v največje zadovoljstvo še vedno predvsem neobremenjeno ustvarjanje v lastnem studiu, v katerem svoji domišljiji odpreta prosto pot. Ta lepo oživi na plošči Colón Man. Na njej boste slišali zvočne drobce, nabrane iz terenskih posnetkov, akustičnih glasbil, nerazpoznavnega hrupa, človeških glasov in kakopak ptičjega oglašanja, ki pa ga je v primerjavi s prvencem tokrat mnogo manj. So pa vsi ti vzorci skoraj praviloma močno zmanipulirani, razsecirani v prafaktorje in ukrojeni v povsem nove zvočne kontekste. (...) Dvojec je spet posnel izjemno ploščo, s katero več kot upraviči visoke apetite, ki jih je postavil z lanskim prvencem.« Goran Kompoš
3. VINCE STAPLES: Big Fish Theory (ARTium/Blacksmith/Def Jam, 2017)
»Vince je zaplodil še eno vitalno, presenetljivo energično, inovativno, avtentično in doslej svojo najbolj samozavestno ploščo, ki pa je zaradi napetega vzdušja, samosvoje kombinacije klubskih podlag in depresivnih besedil ter očitne preokupacije s smrtjo in koncem ter nekonvencialnostjo marsikdo ne bo zlahka prebavil kljub le dobrim 36 minutam glasbe. Big Fish Theory je tako klubski album, poln lomljivih verzov v času bizarnosti, katerega pravo vrednost odkrijemo po večkratnem detajlnem poslušanju. Njegova širina še enkrat več dokazuje, kako se da učinkovito, zanimivo in dinamično spopasti z raznolikimi tematikami od hvalisavosti, kot recimo pri kompoziciji Yeah Right s Kendrickom, do političnega manifesta BagBaka in depresije getovskega vsakdana.« Jizah DaFunk
»Inovativni, domišljijski Sun Rajevski potep po mešanem svetu analognega z digitalnim predstavlja doslej najbolj koherenten projekt Shabazz Palaces. Gre za nezavedno rapersko space opero tega časa, v kateri se skriva izrazna mešanica zelo surovih in bolj gladkih linij, po kateri bi zlahka nastal tudi zanimiv film. Duh free jazza, improvizacije in iskanja poti skupaj z neklasičnim vzorčenjem ostaja rdeča nit, le da je tokrat zaradi preteklih del njuna zvočna slika že malce bolj pričakovana, tragika obeh delov pa malce manj strogo osmišljena. Quazarz na popotovanju po našem planetu poiskuša svet na novo paradigmatsko rekonstruirati. Rezultat tega je vidna odtujenost od raziskovanega planeta, ki ustvarja navkrižje zvokov, in ki poslušalcu ne dopuščajo površnega poslušanja, marveč ga ženejo k pozornemu poslušanju tega konceptualnega in artistično dodelanega projekta. Skupek obeh novih albumov je za odtenek manj veličasten kot njuna prejšnja dela, a vsekakor še vedno ponuja vrhunski potep po raziskovalnem in ekspresivnem hiphopu.« Jizah DaFunk
1. JLIN: Black Origami (Planet Mu, 2017)
»Album Black Origami sicer ne deluje kot velik odmik od prvenca Dark Energy. A na subtilni ravni se vseeno zdi, da je svetlobno leto stran. Če smo Dark Energy še lahko klasificirali kot juke, je z Black Origami zdaj to nemogoče. Jlin se identificira z oznako EDM - electronic dance music. A tudi tu je koncepcija plesnega lahko težavna, če so naši glavni plesni koraki le medla nadgradnja klasičnega podrsavanja z leve v desno. Ritmi so kompleksni in spreminjajoči se, kot živ organizem, ki vse bolj raste in se razvija. Lahko bi rekli, da ritmi tu prevzamejo glavno naracijo pripovedi. Ples postane izrazit, kompleksen in zavzame veliko prostora. Prostornejša pa je tudi sama glasba. Jlin se je namreč svoje kompozicije naučila narediti bolj zračne, kar da kompleksnim ritmom prostor in jih ne utesnjuje.« KaktusKaktus
1. JLIN: Black Origami (Planet Mu, 2017)
2. SHABAZZ PALACES: Quazars: Born On A Gangster Star (Sub Pop, 2017) + Quasars Vs. The Jealous Machines (Sub Pop, 2017)
3. VINCE STAPLES: Big Fish Theory (ARTium/Blacksmith/Def Jam, 2017)
4. EQUIKNOXX: Colón Man (DDS, 2017)
5. ARCA: Arca (XL Recordings, 2017)
6. SAMPA THE GREAT: Birds And The BEE9 (BIG DADA, 2017)
7. CHELSEA WOLFE: Hiss Spun (Sargent House, 2017)
8. DIAMANDA GALÁS: All the Way (Intravenal Sound Operations, 2017)
9. YVES TUMOR: Experiencing The Deposit Of Faith (samozaložba, 2017)
10. LAUREL HALO: Dust (Hyperdub, 2017)
11. VISIBLE CLOAKS: Reassemblage (RVNG Intl., 2017)
12. PORTER RICKS: Anguilla Electrica (Tresor, 2017)
13. ROC MARCIANO: Rosebudd's Revenge (Marci Enterprises, 2017)
14. RICHARD DAWSON: Peasant (Weird World, 2017)
15. IDLES: Brutalism (Balley Records, 2017)
16. JAIMIE BRANCH: Fly or Die (International Anthem, 2017)
17. KING KRULE: The Ooz (XL Recordings, 2017)
18. TYLER, THE CREATOR: Flower Boy (Columbia, 2017)
19. CHINO AMOBI: Paradiso (UNO NYC/NON Worldwide, 2017)
20. RUN THE JEWELS: RTJ 3 (Mass Appeal/Red, 2017)
21. SVARTIDAUĐI: brez nasolova (Van Records, 2017)
22. KING GIZZARD & THE LIZARD WIZARD WITH MILD HIGH CLUB: Sketches Of Brunswick East (Flightless/ATO, 2017)
23. ULVER: Assassination of Julius Caesar (House of Mythology, 2017)
24. KELELA: Take Me Apart (Warp Records, 2017)
25. AARON DILLOWAY: The Gag File (Dais Records, 2017)
26. THUNDERCAT: Drunk (Brainfeeder, 2017)
27. GOLD: Optimist (Ván Records, 2017)
28. CIRCUIT DES YEUX: Reaching For Indigo (Drag City, 2017)
29. OISEAUX-TEMPÊTE: AL-'AN ! الآن (And your night is your shadow — a fairy-tale piece of land to make our dreams)(Sub Rosa, 2017)
30. MOOR MOTHER: The Motionless Present (The Vinyl Factory, 2017)
31. BROCKHAMPTON: Saturation (Brockhampton/Empire, 2017)
32. JASSS: Weightless (iDEAL Recordings, 2017)
33. BAD BREEDING: Divide (La Vida Es Un Mus, 2017)
34. PHARMAKON: Contact (Sacred Bones Records, 2017)
35. CONVERGE: The Dusk Is Us (Epitaph, 2017)
36. PRIMUS: The Desaturating Seven (ATO Records/Prawn Song Records, 2017)
37. BENJAMIN CLEMENTINE: I Tell A Fly (Behind/Virgin EMI/Universal, 2017)
38. DOPPLEREFEKT: Cellular Automata (Leisure System, 2017)
39. PROTOMARTYR: Relatives In Descent (Domino, 2017)
40. SZA: Ctrl (Top Dawg Entertainment/RCA, 2017)
41. RYUICHI SAKAMOTO: Async (Milan, 2017)
42. KENDRICK LAMAR: DAMN. (Top Dawg/Aftermath/Interscope, 2017)
43. JUANA MOLINA: Halo (Crammed Discs, 2017)
44. ILL CAMILLE: Heirloom (Jakarta Records, 2017)
45. MOUNT EERIE: A Crow Looked At Me (P. W. Elverum & Sun, Ltd., 2017)
46. DIAMOND TERRIFIER CIPHER: Chapel Master (Styles Upon Styles, 2017)
47. PAN DAIJING: Lack (PAN, 2017)
48. ARROWS OF LOVE: Product: Your Soundtrack To The Impending Societal Collapse (I'm Not From London Records, 2017)
49. TINARIWEN: Elwan (Wedge, 2017)
50. SPECTRAL VOICE: Eroded Corridors of Unbeing (Dark Descent Records, 2017)
* Preberi še:
Hip hop v letu 2017
Elektronske glasbe v letu 2017
Kitarske glasbe v letu 2017
Onkraj linije v letu 2017
Dodaj komentar
Komentiraj