Klopotec, 2013

Eter Radia Študent tokrat gosti drugo ploščo dua Najoua, naslovljeno Deveteronog – glasbo za štirinajst kalimb in dva glasova. Najoua sta Samo Kutin in Ana Kravnja. Samo je že nekaj let eden najbolj aktivnih glasbenikov pri nas, kar ob njegovem globokem »naredi sam« – samoiniciativnem angažmaju z več kot zasluženo podporo različnih skupnosti izzveni le še toliko bolj udarno. Ana sicer ni tako vidna, nenazadnje tudi njeno aktivno javno ukvarjanje z muziko ne sega tako daleč nazaj, vendar pa je vsaj v zadnjih letih gotovo tudi ona kot improvizatorka violinistka, interdisiciplinarna umetnica in pobudnica več kot opozorila nase.

Ob kalimbah, kot jim najraje pravita, Ana in Samo preživita obilico vedrega in zatopljenega časa. Njune kalimbe so v dveh letih od izdaje Tojevsekarsespomnim pričakale mnoštven naraščaj in marsikak novi prilastek, modifikacijo. Samo in Ana v navezi s prijatelji – domačimi izdelovalci inštrumentov in seveda tudi v svojem lastnem rokodelskem zanosu pošteno napihujeta pojem palčnega klavirja tako v tradicionalni, kot tudi tisti umetelni – spominčkarski obliki. In podobno se godi tudi z njuno glasbo. Nek patos tradicionalne godbe zato tu deluje manj določujoče kot bi bilo morda pričakovati. Podobno skupnosti domače svobodne improvizacije, v katero sta vpeta oba - njuna glasba raste predvsem v proaktivnem in pozitivno raztreščenem dialogu, ki ga vodi sama s seboj, v premišljanju pesmi, premišljanju materiala/snovi inštrumenta in predvsem v redni praksi. Taka akcija, ki vsebinski lok v veliki meri stavi na konceptualno neobremenjeno glasbeno abstrakcijo (ali morda drugače - na povsem naravno emancipacijo stran od idealov strogo usmerjenih estetizacij, ki jih pogosto povezujemo z ozkimi skupnostmi), je morda tisto skrito, ki poleg samega inštrumenta kalimbe najbolj prispeva potencialu precej široke komunikacije, ki ga nosi vedno bolj kompakten izraz dua Najoua.

Deveteronog nam ponuja paleto motivov in vzorcev, ki sta si jih Samo in Ana očitno izbrala kot učinkovite. Morda je glasbeno res najbolj zanimiv njun obrtni ovinek, njuna metoda lovlenja v pest - nekakšnega u-oblikovanja specifične meta dinamike igranja kalimb. Te s svojim magičnim intuitivnim efektom v pre-vseprisotnosti in pre-priročnosti največkrat izgubijo resnejši kompozicijski voz, prej lebdijo v eteričnih in domačnih skupnostnih oblačkih (v sicer najboljšem smislu prispodobe). Vendar pa morata Ana in Samo najprej v namen grajenja pesmi in naknadno še v namen grajenja narative plošče zelo odločno poseči v ta oblaček, iz njega potegniti zelo konkretne ideje in jih skozi disciplino gradnje postaviti v jasne in čisto usmerjene kose.

To jima na Deveteronog uspe še bolje kot na debitantski plošči, čemur najbolj pritrjujejo že same dolžine - torej kratkosti skladb. Sicer se njuna glasba nahaja na nekaj različnih koncih, zdaj v smeri bolj liričnega, skoraj kičastega protoklasičnega minimalizma, spet drugič bolj na strani ritmično kompleksnejše gradnje, ki še vedno bolj spomni na zeljarske korenine kot na dela gospoda Reicha. Na mestih z vokali izraznost peljeta v smeri pritajene new-agerske patine, marsikje pa ostro zareže tudi njun prostoimprovizacijski poglobljen odos s snovjo inštrumenov ter hrupom/tišino. Presežka plošče sta predvsem dva: najprej vrsta res finih, dobro izgnetenih in posrečeno realiziranih idej, ki ponudi več kot le nekaj osamljenih posameznih vrhuncev plošče, celo več – ponudi vtis koherentne in kompletne narative skozi celotno trajanje; in drugi presežek, seveda tudi povezan s prvim: da plošča premore močno osebnost in deluje zaokroženo, premišljeno in izdelano.

Izraz dua Najoua hitro raste in se konkretizira. Po mojem mnenju trenutno najlepše brsti v napetosti med tistim liričnim, a kompleksnim in zanimivim, komadov, kot sta Niadtu in Temno modra rž, pa med tistim domiselnim in presenetljivo glasbeno prodornim, komadov, kot sta Puščavski dež ter Po stopinjah, in med tistim drznim, raziskujočim in zvočno najbolj odprtim, komadov, kot je uvodni Prašenje, pa Nihalo, Potonela gora ali Na vrhu.

Pot dua Najoua je postopna in nikakor ne prisiljena sinteza ravno omenjenih muzikalnih silnic. Tistega mističnega zvočno–stilskega poenotenja v tem iskanju še nista našla v neki prav zares idealni obliki, vendar pa tak cilj vsekakor ne pride brez predhodnega odločnega in vztrajnega korakanja, prepričljiv in lep dokaz, katerega pa plošča Deveteronog nedvomno je.