LucidHaus, 2024

Nappy Nina ni novo ime za poslušalce naše frekvence. V zadnjih letih je bila redna gostja tako glasbenih oprem kot avtorskih oddaj Anima Afra in Rhyme Kickers, neznanka pa seveda ni niti na rap sceni vzhodne obale ZDA. Rojena je bila v Oaklandu, kjer se je v mladih letih urila v slam poeziji, pred dobrim desetletjem pa se je preselila v Brooklyn in tam s Théom Modom in Ryannom Holmesom ustanovila butično samoopredeljeno postžanrsko in črnsko založbo LucidHaus, pri kateri se je do danes podpisala že pod več mikstejpov in kratkometražcev, pa tudi pod dva komercialno in kritično opažena longplaya The Tree Act in Mourning Due.

Eklektičnost njene najnovejše, tretje dolgometražne izdaje Nothing is My Favourite Thing zagotovo govori v prid založbeni ideji postžanra. Podlage, pod katere se podpisuje producent Swarvy, se gibljejo med vplivi soula, jazza in funka, hkrati pa tudi v popularnih podžanrih alternativnega hiphopa, torej v vodah lo-fijevskih in minimalističnih podlag, nekje blizu sveta popularnejšega Earla Sweatshirta.

Naslov albuma Nothing is My Favourite Thing skupaj z zdolgočasenim emotikonom na naslovnici napoveduje témo izžetosti, monotonosti in razočaranja nad vsakdanom, ki se izpisuje skozi flow albuma. Nappy Nina tu odpira tako osebno in banalno kot tudi družbeno perspektivo in vseskozi organsko pluje med njima, ko govori denimo o kontroli na letališčih in lokalni avtobusni postaji ali pa kadar za aluzijo uporabi igro bejzbola in nas z osebno zgodbo pripelje do spoznanja o ujetosti v sistem, ki ji kot črnski kvir marginalki ni naklonjen. Njena empatija se iz te pozicije razteza tudi širše. Denimo ko v skladbi Penny z Lauren Whitehead v za slamerko udobni obliki govorjene poezije razmišlja o novi generaciji in vojnah, s katerimi odraščajo, pa z neposredno aluzijo na genocid v Palestini, kar v glasu vsega sveta, ki ob občutku nemoči tone v globoko apatijo, zaključi s: samo tako zelo sem utrujena. 

Utrujenost in apatija se čutita tudi v minimalističnih podlagah, ki večinoma gradijo predvsem na preprostem, včasih poliritmičnem ponavljajočem se vzorcu, ki pa mu emsijevka ritmično ne sledi vedno in sinkopirano udarja enkrat levo, drugič desno od zaključka takta. To razloči inštrumentale in glas, ki navadno na hiphop albumih stremita k zlitosti, v dve očitneje ločeni enoti, na dve ločeni poti in preizkušata meje poslušljivosti oziroma predvsem vzdržljivosti poslušalca. Tak pristop na nekaterih bolje razvitih komadih, kot sta TSA ali Groundhog day, pomaga razgibati flow, v drugih primerih pa preprečuje tisto sprostitev napetosti, ki bi blagodejno razgibala poslušalkino izkušnjo.

Album iz te monotonosti zažari predvsem v močnejših sodelovanjih, ki razgibajo strukturo in poslušalca zbudijo iz transa. Tako so uspešnejši tracki, kot je Quickness, v katerem se pojavi še en stari znanec Radia Študent, Elucid, ki bi si ga sicer morda želeli slišati še malo več. Ali pa Hi Key, v katerm se Nini pridruži domači oaklandski znanec Nimsins, še posebej pa izstopa Omakase, ki ga razgibata Stas THEE Boss, izvajalkin kolega z založbe, in maassai, razliko pa občutimo tudi v močnejših beatih, ki pred koncem izdelka dvignejo energijo. 

Iz albuma precej izstopa njegov zaključek. Omenjeni komad Groundhog day izstopa tako po močnih inštrumentalih in bas liniji kot po besedilih, ki dobro zajamejo in okronajo album. Stavek »Pod soncem ni nič novega« tako okrona osebno, politično in zvočno izkušnjo, ki nam jo je album poskušal predati, in izpostavi dostopnost tega sicer zvočno abstraktnejšega in alterraperskega izdelka. Ko odzvenijo zadnje linije besedila, nas inštrumentacija s klavirjem s pridihom chill jazza počasi odpelje do tišine. In na takšno bolj melanholično popoldne bi v tem trenutku najraje malo zadremali.