Nate Wooley: Knknighgh (Minimal Poetry For Aram Saroyan) (Clean Feed, 2017)

Nate Wooley: Knknighgh (Minimal Poetry For Aram Saroyan) (Clean Feed, 2017)

Recenzija izdelka
26. 8. 2017 - 19.00

Clean Feed, 2017

 

Plošča Knknighgh nam predstavi nekaj za samo glasbo bolj ali manj pomembnih nejasnosti, ki jim uvodni tekst niti ne bo skušal priti do dna. Gre za kvartet, ki je bil zbran za namen igranja prav te kompozicije, zato nekateri mešajo ime projekta z naslovom skladb. Vseeno pa to ostaja Wooleyjev projekt. Ime, katerega zapis ne ustreza izgovorjavi, je najverjetneje aluzija na minimalno poezijo Arama Saroyana, ki si je s podobnimi poigravanji pridobil sloves mojstra enobesednih pesmi. Točna povezava med glasbo in poezijo ostaja znana predvsem Wooleyju.

Nam pa je že poznan priložnostni kvartet, v katerem poleg trobente slišimo še Dreja Hočevarja na bobnih, Brandona Lopeza na kontrabasu in Chrisa Pitsiokosa na saksofonu – tri najimenitnejše newyorške glasbenike ta hip, kot jih predstavi Wooley v spletnem zapisu. Kvartet smo z materialom Knknighgh pred nekaj meseci tudi slišali v živo na ljubljanskem jazz festivalu, a ga je marsikomu zasenčila predvsem prisotnost saksofonista Pitsiokosa, ki je na istem festivalu s svojo igro v lastnem kvartetu marsikomu še intenzivneje prežgal bobniče in zbudil slast. Tako se je pri radijskih kolegih rodil mit o dionizično-apoliničnih plateh igre med treznim trobentačem in podivjanim saksofonistom, a bistvo Wooleyevega kvarteta je bržkone drugje.

Tako smo na ljubljanskem koncertu preslišali napoved, po kateri naj bi kvartet igral tri verzije iste pesmi – pa četudi je šlo zgolj za eno od šal, s kakršnimi se v kontekstu freejazza včasih omenja komponiran material. O Knknighgh je dostopno le pol jasno pojasnilo o kratkih spisanih temah, ki jih ob improviziranem materialu solista ostali člani naključno vpletajo v igrani material. Ideja je celo še nekoliko bolj velikopotezna, saj gre za serijo projektov, v katerih Nate Wooley pod imenom »social music« išče nove možnosti za vlogo komponiranja znotraj improvizirane glasbe. Na založbi so se zato ob Knknighgh razpisali o prelomnici, kakršno je za svobodne muzike pomenil Ornettov harmolodični princip – a tu bomo tovrstne primerjave raje postavili na stran.

Rezultat glasbe, v kateri štirje člani benda skrivnostno stojijo vsak pred svojim notnim zapisom, a celotno uro ne obrnejo lista, je vsekakor poseben in seže dlje od običajnih razglabljanj o improviziranih glasbenih kompozicijah. Tu namreč ne gre za običajno napetost med legendarnim svobodnim krikom in tem ali onim brzdajočim elementom, niti ne za tisto med solo igro in skupinsko improvizacijo. Igra je tu precej bolj odsekana, razdrobljena, polna kratkih dialogov in manjših solističnih kombinacij, s katerimi se izlušči kaka fraza ali swingovsko pozibavanje, vendar običajno vseeno podrejena interaktivnemu momentu. Dobesedno odsekano se glasba že uvede, z nelagodnimi izmenjavami kratkih stakatov in daljših tišin, a tudi nadaljevanje ne postreže z jasno dramsko strukturo. Zato se je v Knknighgh najbolje spustiti intuitivno, saj kljub svojemu izogibanju občim mestom nikakor ne gre za pristop, ki bi se včasih označil kot cerebralen. Če pripadajo otvoritveni poudarki pihalskim napadom, smo kasneje deležni veliko bolj umirjene igre; Dre se tolkal loteva precej barvito in nemalokrat kot neritmični povezovalec stranskih poti, v katere zahaja razvejana, a na svoj način tudi reducirana igra kvarteta. V celoti se Knknighgh izkaže kot za današnje stanje improviziranih muzik zelo komunikativen, a hkrati neobičajen kos muzike. 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ja?

besedilo je zdaj objavljeno

opravičilo za zamik!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.