Ninja Tune, 2017

Sodeč po novem albumu britanskega elektronskega producenta Nathana Fakea, je bila njegova domnevna blokada ob pisanju novih skladb prej kot s pomanjkanjem idej pogojena s tem, da se ni hotel ponavljati. Ja, njegov četrti album Providence prinaša opazen stilski zasuk v primerjavi z glasbo, ki smo je bili od Fakea vajeni v preteklosti, kar pa ne pomeni, da je povsem pretrgal vezi s prepoznavno senzibilnostjo. V petih letih, ki so minila od njegovega zadnjega predhodnega albuma, se je dogajanje v polju elektronske glasbe, ki se spogleduje tudi s klubskimi plesišči, močno prevetrilo, zato je bila nekakšna samoreinvencija, če je hotel ostati relevanten,  verjetno pač nujna. Resda nekateri njegovi starejši privrženci zdaj tarnajo nad tem, da je menda ubral preveč radikalno smer in da je posledica tega neposlušljiv album. Si je pa na drugi strani pridelal zelo pozitivne odzive elektronskih poznavalcev, ki skoraj brez izjeme hvalijo njegov drzen, raziskujoč nov pristop.

No, pomanjkanje zvočnega in skladateljskega raziskovanja bi mu težko očitali že ob preteklih albumih. Čeprav je vselej odkrito govoril o tem, da so ga močno zaznamovali posebneži, kot so Aphex Twin, Boards Of Canada in še nekateri izrazito avtorski varovanci založbe Warp, se je že pred dvanajstimi leti znašel med svojimi sodobniki, ki so IDM-ovsko logiko prestavljali v svež kontekst. Njegov post-techno izraz je bil denimo bliže inovativnosti Clarka kot nostalgiji do starejše Warpove garde, hkrati pa tudi bolj poslušljiv, zato se je prikupil razmeroma širokemu občinstvu. Gledano skozi to prizmo ni presenetljivo, da so se Fakeov novi album zdaj odločili založiti pri založbi Ninja Tune, pa čeprav trenutek morda ni ravno idealen. Če so pri založbi nove skladbe slišali, preden so Fakea vzeli pod svoje okrilje, potem gre za precej drzno potezo, saj se zna zgoditi, da bo album pri dobršnem delu njegovih starejših privržencev ostal preslišan. Je pa hkrati res, da bo morda nagovoril nove, trendovske poslušalce.

Vrnimo se na tem mestu še za hip k Fakeovi domnevni kreativni blokadi. Ker je s svojo glasbo vedno rad raziskoval, se zdi precej verjetno, da je tudi v tem obdobju počel enako, toda da ob obilici različnih idej preprosto ni našel oprijemljivega fokusa. Z novo ploščo je to rešil tako, da se je tehnično oziroma studijsko omejil in vse skladbe zasnoval s Korgovim sintom Prophecy iz sredine devetdesetih let. Za producenta, ki je v preteklosti ogromno pozornosti vlagal v subtilno oblikovanje zvočnih detajlov, se taka restrikcija vsaj na prvi pogled nedvomno zdi precej radikalna, toda očitno je bila to zanj prava poteza. Nove skladbe so postale manj dramatične, manj je oprijemljivih, ugajajočih tem, ki se v uho zataknejo že ob prvem poslušanju.

Toda njihova zvočna podoba ni zato nič manj kompleksna in detajlirana. Shoegazerski elementi so po novem postali bolj hrupni, primerljivi s tem, kar počne denimo dvojec Fuck Buttons, ali pa v tistih hrupnejših skladbah mojster hrupnega, glitchastega teksturiranja Tim Hecker. Ne preseneča, da se v eni od skladb kot gost zato pojavi mojster hrupnega techna Prurient, pa čeprav se prav v tem kosu pojavi najbolj oprijemljiv plesni ritem. Večina ostalih skladb se skoraj povsem izogne (konservativnemu) plesnemu ritmiziranju, še raje pa ga Fake preprosto spretno vpne v melodične in hrupne linije. V tem pogledu je Providence torej najprej album, namenjen domačemu užitkarjenju, bržkone pa se bo marsikatera skladba izvrstno znašla tudi v klubskem kontekstu. Sploh zdaj, ko se konservativna pravila plesne elektronske glasbe močno spreminjajo. Ta zadnja ugotovitev namreč le še dodatno utemeljuje trditev, da je Fakeu uspelo sestaviti zelo aktualen album.