Nazar: Guerrilla

Nazar: Guerrilla

Recenzija izdelka
24. 3. 2020 - 19.00

Hyperdub, 2020

 

Tokrat v Tolpi bumov poslušamo prvenec angolskega glasbenika Nazarja, ploščo Guerrilla, ki je izšla pri britanski založbi Hyperdub. Bogat katalog te britanske bass založniške hiše premore močan nabor ikoničnih glasbenikov, med katerimi je gotovo eden pomembnejših Burial, ki je s svojima albumoma za založbo pustil globoke sledi v elektronskem podzemlju in širše, nemara so številnim začeli preskakovati mp3-ji, ko smo ga toliko poslušali. Ampak, kaj ma pa Burial sploh veze z Nazarjem? 

Izkaže se, da je Burial odigral pomembno vlogo v Nazarjevem shajanju s precej depresivnim obdobjem v življenju in seveda posledično tudi predstavlja močan glasbeni vpliv na producenta v središču tokratne Tolpe bumov. Nazar je namreč otrok angolskih staršev, rojen v Belgiji, kjer je v zgodnjem obdobju tudi odraščal. Leta 2002 se je končala sedemindvajsetletna državljanska vojna v Angoli in pet let kasneje je štirinajstletni Nazar prvič obiskal domovino svojih staršev. Njegov oče je bil general in je bil ves predhodni čas v Angoli, kjer se je boril na strani politične organizacije UNITA - União Nacional para a Independência Total de Angola. Leta 2002 se je po atentatu na vodjo UNITE Jonasa Savimbija ter koncu vojne Nazarjev oče znašel na poraženi strani. Podoba moža na naslovnici plošče je torej fotografija Nazarjevega očeta iz leta 2002, ki jo je takrat zmagovalna stran objavila kot del sramotilne kampanje. Nazarjev oče si je čez leta nato opomogel in je danes aktiven kot politik. Napisal je tudi knjigo Memórias de um Guerrilheiro, v kateri se spominja svojih gverilskih dni.

Nazar, pravzaprav Evropejec, Zahodnjak, se je torej pred dobrim desetletjem naenkrat znašel v Angoli kot sin poraženca, v šolskem razredu skupaj z otroki zmagovalcev vojne. Ker je bil v veliki meri izoliran od družbe, je svoj čas preživljal za očetovim prenosnikom, na katerem je imel naloženo demo verzijo programa Fruity Loops Studio, s katero sicer ni mogel shranjevati ustvarjene muzike, a ga to ni ustavilo, ure in ure je sestavljal svoje umotvore. V Angoli je tudi prvič spoznal svojo širšo družino in je torej skozi leta vpil obilico vojnih zgodb. In čeprav v času vojne ni bil v Angoli, se je ob vseh teh zgodbah včasih počutil, kot bi dejansko imel izkušnjo tistega časa. Otroški ali najstniški um lahko slabo stvar, ki se odraslemu zdi samoumevna, razume čisto po svoje. Čeprav so vojne okoliščine polne smrti in uničenja, so spomini iz tistega časa delovali kot vezivo med Nazarjem in njegovim očetom, ki ga naš tokratni avtor do svojega štirinajstega leta ni zares poznal. Vojna izkušnja je postala njun način, kako se najti po toliko letih odtujenosti. In nemara je postala tudi ključen motiv za to, da Nazarjev prvenec Guerrilla zveni, kot zveni ...

Nazar je na glasbeno pot stopil pod vplivi evropskih glasbenikov, denimo že omenjenega Buriala ali francoskega dvojca Justice. V Angoli je nato prišel v stik z glasbeniki, ki so ustvarjali glasbo v stilu kuduro, kakršna sta Os Lambas ali Bruno M, kar mu je seveda znatno razširilo obzorja. Kuduro je, mimogrede, specifično angolska zvrst elektronske glasbe in plesa, ki je nastala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ki črpa iz karnevalskih glasb, denimo iz soce in zouka, s primesmi sambe, techna ali celo harmonik, vse skupaj pa je nato zmotano okrog hitrega štiri krat štiri beata. Poseben ples v stilu kuduro je v določeni meri podoben dobro znanemu čikaškemu footworku z jean-claude-van-dammovskimi potezami iz filma Kickboxer, primesmi breakdancea in še čim. 

Skozi leta je Nazar izpopolnil svoj tako imenovani rough kuduro. Na njegovem Soundcloudu sicer najdemo razne edite in celo kake pet let stare hip hop beate, a na svojih uradnih izdajah - Guerrilla je komaj tretja takšna - se osredotoča na svoj omenjeni rough kuduro. V letu 2018 je konkretno opozoril nase z EP-jem Enclave, s katerega smo gotovo največkrat zavrteli komad Airstrike.

Na albumu Guerrilla torej Nazar nadaljuje po svoji orisani stilski liniji, ki jo je nakazal že z izdajo Enclave, na kateri mojstrsko manevrira med ritmi kudura in posnetki pripovedovanja vojnih zgodb svojih sorodnikov. V komadu Mother denimo slišimo avtorjevo mater govoriti v svojem maternem jeziku. Fim-92 se spominja dogodka v osemdesetih, ko se je voditelj UNITE Savimbi sestal s takratnim ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom in je slednji slavno izustil: »The man wants Stingers, give him the Stingers.« Fim-92 Stinger je zelo učinkovito orožje za obrambo pred zračnimi napadi.

V stilskem smislu nas med poslušanjem plošče ves čas navdaja občutek, da je Nazar do potankosti preučil Burialove metode produkcije elektronske glasbe, da se je torej veliko naučil ob študiju britanskega mojstra. Burial je skoraj pionir semplanja različnih zvokov orožja in je torej popoln vpliv za producenta, ki tematsko vzorči zven različnega orožja, pa denimo helikopterjev ali tankov, s katerim poustvarja precej temačen ambient, ki ga nato presvetli z ritmi kudura. 

Plošča Guerrilla je torej močno tematsko zastavljena plošča, prepojena s spomini na sedemindvajsetletno angolsko državljansko vojno, čeprav se plošča ne posluša kot taka. Tudi v tem je sorodna Burialovemu izrazu, ki se od daleč prav tako zdi depresiven, vendar dejansko ne deluje nujno tako oziroma deluje predvsem oziroma samo pravilno. Prav enako pravilno pa deluje tudi plošča Guerrilla. Vsi njeni elementi se smiselno poklopijo. Četudi gre za kolaž spominov na vojno, ti delujejo kot prst, iz katere je vzklilo novo drevo. Iz velike bolečine vzklije najlepša umetnost ...

 

Nazar - Guerrilla
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.