Temple of Torturous, 2014

Nebelung je staro germansko ime za november, mesec, ko narava zaspi in se dnevi prevesijo v dolgo, mrzlo in neskončno noč. To je čas, ko življenje umre, ko se še vodna kaplja ustavi in zamrzne v času, vse dokler ji mesece kasneje toplina ne vrne življenja. November je toliko bolj hladen tudi zato, ker vemo, da prava zima šele prihaja. Je torej nekakšno medobdobje, ni ne jesen ne prava zima, je nekaj, kar se bo šele zgodilo, zato je toliko bolj neoprimerljiv, podobno kot je težko razložiti občutek melanholije, otožnosti, ki je prav tako nekje v vmesnem prostoru med žalostjo in depresijo. In Nebelung je tudi nemška neo folk skupina, ki poustvarja podobne občutke melanholije, osamljenosti in krhke žalosti.

Stefan Otto in Thomas List sta leta 2004 ustanovila Nebelung in vse od začetkov je skupina iskala podoživljanje občutkov, ki jih človek pridobi v naravi, takrat ko je obdan z gozdovi in se njegove misli oziroma notranji dvogovor ustavijo. Njuna glasba je zelo meditativna in intuitivna. Zato tudi ne preseneča, da igrata na izključno akustične inštrumente, oba sta kitarista, uporabljata pa še vrsto dodatnih glasbil, od klavirske harmonike, ljudskih inštrumentov, kot so cimbale, dodatne zvočne učinke pa pridobivata še iz steklene harfe in različnih zvonov. Kot tretja članica se jima je pridružila čelistka Katharina Hoffmann in skupaj tvorijo zaokroženo, organsko akustično celoto.

Njihov zadnji album z naslovom Palingenesis, ki izvira iz grške besede za ponovno rojstvo, se posluša kot umirjen vdih in izdih mrzlega gozdnega zraka. Ob tem zrak ob vsakem ponovnem vdihu prodira vedno globlje v pljuča, tako da ga čuti celotno telo v njegovi preprosti, čisti in življenjski obliki. Enako se odvija z glasbo na albumu, ki se ne spreminja, se bistveno ne razvija, ohranja svojo formo, le enakomerno se zliva v poslušalčevo telo. Ob tem so zvoki, ki se počasi prepletajo in se v valovih usedajo v naša ušesa, slišati polni žalosti, melanholije ter osamljenosti. Glasba, ki jo igrajo Nebelung, je temačna in hladna, se počasi zgrinja okoli nas, kot da smo otrpli in se v nemoči vdali v usodo. 

Ob tem gre Nebelung čestitati, niso namreč padli v past, kjer bi zvočni vzorci počasnega vraščanja v poslušalčevo telo izpadli ceneno, ker bi bili lažno čuteči ali pa pretirano načičkani. Ne slišimo že znanih vzorcev, klišejskih oblik, pa čeprav glasba govori o občutkih, ki smo jo že vsi začutili mnogokrat. Občutki, kot so žalost, melanholija, osamljenost, bodo vedno znova zarezali globoko v naše srce, pa čeprav smo jih že večkrat doživeli. Vedno znova bodo sveži in boleči. Tudi album Palingenesis se vrti okoli preprostih zvočnih oblik, ki so bile že slišane, a so tokrat ponovno sveže, ponovno so resnične. Z akustičnimi inštrumenti so Nebelung uspeli ustvariti čisto zvočno formo, ki je nadvse poetična in čuteča, intuitivna ter transcendentna. 

Kljub temu, da so Nebelung in album Paligenesis zaviti v temačen plašč žalosti, se jih lahko posluša tudi v pozitivni luči. V glasbi se namreč otožnost prepleta z momenti, ki vzbujajo upanje, tako da se glasbeni cikel zavrti, tako kot bi se naj vrtel krog življenja in smrti skozi reinkarnacijo. Ni kaj, Nebelung so kljub preprosti glasbeni formi uspeli ustvariti meditativen album, ki je prežet z občutki, ki nas spremljajo na življenjski poti.