Distraction, 2012

Razvpiti rojak Žižek je v nagovoru gibanja Occupy na Wall Streetu izrazil misel, ki se zdi vse bolj domača in ustrezna v trenutnem stanju sveta, čeprav ne najbolj prijetna. Dejal je nekaj takega: »Vzemimo filme, ki jih gledamo. Preprosto si je predstavljati konec sveta – denimo asteroid, ki uniči vse, kar je živo, in tako naprej – ne znamo pa si predstavljati konca kapitalizma.« No, o koncu sveta je bilo res posnetih že cel kup filmov, napisanih par knjig ter samo v zadnjem letu sproduciranih veliko glasbenih manifestov o tem, kako naj bi bila ta kataklizma videti. Narobe razumljena prerokba starodavne iztrebljene civilizacije o 21. decembru je bila v tej luči sprejeta že skorajda z apatijo in pokroviteljskimi nasmehi. A smo bili kljub temu včeraj zaposleni s prav nič apatično vsesplošno vstajo proti slovenskim političnim elitam in mimogrede smo preživeli še en konec sveta. Danes zjutraj so nekateri še enkrat znova pomežiknili v isto staro sonce, nam močvirnikom pa še to ni bilo usojeno in smo spet malo buljili v sivino.

Necro Deathmort je sicer duet iz Londona, ki si z Ljubljano dostikrat deli prav nianse zimskih juter. Njuno tretjo ploščo The Colonial Script, ki se ukvarja z že omenjenimi eksistencialnimi zagatami sodobnega in manj sodobnega človeka, pa predstavljamo v današnji Tolpi Bumov na Radiu Študent. Že z imenom ta dvojec ne prizanaša in tiste bolj občutljive in mahnjene na instantne pozitivne vibracije verjetno hitro odžene. O tem, da gre še za en album, ki tematsko mrcvari in secira ta naš ubogi svet in njega prebivalce, ni nobenega dvoma, kajti ustvarjalca to prostodušno sama priznavata.

Zgodba, ki jo plošča podaja v spoju mnogih zvočnih plasti, je fiktivna, ampak vse skupaj vendarle zveni nekoliko znano: skupina prišlekov naseli in si ukroji svež planet po svoji meri, nekaj časa prebivajo na videz brez težav, nato pa jih s tira vrže neizogibna vpeljava nekakšne univerzalne menjalne valute, ki sumljivo spominja na denar. Nov družbeni konstrukt jih vse bolj oddaljuje od dobrih namenov, s katerimi so okupirali ta novi svet, njihove predstave o realnosti so vedno bolj popačene in počutijo se odtujeno drug od drugega in od samih sebe. Tistih nekaj idealistov sanja o pobegu in še enem novem začetku in potem … Puf! Dobre duše skupaj s pokvarjenci izginejo v oblaku ničevosti, ko jih potaca uboga velikanska vešča, ki se ji niti sanja ne, da je spričo svoje kozmopolitske nerodnosti iztrebila celotno zmedeno ljudstvo.

Zvočna slika, ki jo ob tem spletata Matthew Rozeik in AJ Cookson, sicer ne odstopa bistveno od tiste že vzpostavljene na predhodnih dveh albumih, izpostaviti pa velja zlasti dobrodošel nov pristop, ki se kaže v uporabi gostujočih in lastnih vokalov. V tem smislu tako izstopajo skladbe Led to the Water, Arrow in Theme from Escape, seveda pa se glas v njih povzdiguje iz pljuskajočih beatov, dronovske melanholije in doomovsko počrnelega razočaranja. Kljub temu pa bi bilo ploščo izjemno težko označiti za metalsko, na kar morda koga navede ime Necro Deathmort, saj je večina zvokov utopljena v kopici elektronskih samplov, tekstur in občasno celo lesketajočih ritmih, kar ustvarja svojevrsten kontrast med mrakobnostjo black metala in prožnimi prijemi sodobne elektronike ter njenega »anything goes« pristopa. Tako je vsaka skladba na plošči pravzaprav svojevrsten kontrast, ki se izteče v zaključno Insecto!, v kateri že omenjena vešča nevede obračuna s svetom, kot so ga poznali naši iztrebljeni naseljenci.

Ko so člana benda v nekem intervjuju vprašali, zakaj na živih nastopih, katerih sta se dolgo v celoti otepala, vedno igrata v temi, je bil njun odgovor takšen: »Če stvari lahko vidiš take, kot so, potem si jih ne moreš zamišljati takih, kot bi lahko bile.« Zato je bržkone v redu, da se svet včeraj ni končal in da lahko še naprej fantaziramo o tem, kakšen bi lahko bil, ko bi se le vsi okoli nas končno spametovali. Morda so res fantazme tisto pravo, kar nas sploh žene, le iz teme bi se bilo fajn izvleči prej. Če pa slučajno tokratno Tolpo Bumov vendarle poslušate že v kakšni novi svetovni ureditvi in se po njej šele zmedeno ozirate, imamo na Radiu Študent tudi za to glasbeno spremljavo.