samozaložba, 2024

Dobra tri leta so minila, odkar je Nejc Pipp, talent generacije Z iz Škofje Loke, izdal svoj debitantski izdelek Ulysess. Na njem je združil pop, jazz, r'n'b in hiphop ter pokazal, da je kljub starosti, star je bil namreč dvajset let, čutil izjemno intenzivno in globoko. Na najnovejši izdaji Entropy, ki je nastala v sodelovanju z glasbenikom Krištofom Pogačnikom, nadaljuje témo melanholičnih ljubezenskih pesmi, ki se ujema s svetovnimi »croonerji«, kot je denimo King Krule ali Frank Ocean. Hkrati pa album Pippa postavlja na sceno kot obetavnega mladega glasbenika, o katerem se zdi, da je razvil izrazit in prepoznaven glasbeni slog.

Specifiko zvoka, ki ga ustvarja Pipp, bi lahko v našem lokalnem kontekstu primerjali denimo z glasbo Tschimyja, čeprav je razlika v stopnji elektronske produkcije v glasbi enega in drugega takoj prepoznavna. V Pippovem delu namreč zaznamo več navdiha v hiphopu kot pa v fanku. Za album Entropy sta poleg skladatelja Pogačnika zvok soustvarila še Ian Pirc s saksofonom in flavto ter Ajda Pogačnik s klaviaturami. Na najnovejšem albumu je zvočno doživetje nekoliko bolj razširjeno in zajema tudi bolj ambientalen pridih. Pevčev čustveni hripavi glas se nemoteno širi med skladbami, njegova interpretacija v angleščini pa je brezhibna. 

Prva skladba Green Fields predstavlja čudovit, barvit uvod v album z odmevajočimi, optimističnimi rifi električne kitare in zasanjanim saksofonom, ki nekje na polovici komada nekoliko odrezavo spremeni razpoloženje in se preklopi v Pippov vokal. Pipp v skladbi predstavi en sam verz: »Noči so dolge brez tvojega dotika / zrak je kljub tvoji ljubezni še vedno hladen / sam sem med štirimi stenami / potrebujem tvojo težo na vrhu svoje.« Verzu sledita težja, odmevnejša bas in električna kitara, projicirana neposredno v naslednjo skladbo, zasanjan, s flavto napolnjen komad Hide. Skladbo I sit napolnijo Pippovi nizki distorzirani hiphopovski vokali, toda bolj kot ti vokali, ki se mestoma zdijo v maniri old-school hiphopa nekoliko prisiljeno podani, je zanimiv androgen prasketajoč vokal, v katerem glasbenik odpoje prvi in edini spevni verz skladbe. Zdi se, da se nekaj v tem raskavem altovskem vokalu odlično zlije z lo-fi hiphop ritmom komada.

Še en pomemben vidik glasbe Nejca Pippa je dejstvo, da besedila piše v angleščini, hkrati pa jih kot tujec popolnoma neopazno izgovarja. Ta vidik bi verjetno lahko pripisali njegovi generaciji, ki je vse bolj izpostavljena ameriškim in britanskim glasbenim ter drugim kulturnim vplivom. To je lastnost, ki so jo prevzeli tudi nekateri njegovi kolegi iz slovenskega indie popa, denimo Dora Tomori, še ena mlada kantavtorica. Kadar se glasbenik odloči, da bo verze podal v angleščini, najpogostejši razlog verjetno tiči v želji, da bi glasbi dal nekakšno univerzalno vrednost. Pri Pippu in njegovi brezhibni ameriški angleščini se zdi, da intimni romantični verzi postanejo na nek način splošni in odtujeni, nekako manj osebni. 

Če ne bi vedeli, da je Pipp slovenski glasbenik, in bi slišali njegovo glasbo, bi brez dvoma pomislili, da prihaja bodisi z britanske bodisi z ameriške glasbene scene. Toda ne le zaradi jezika, temveč tudi zaradi glasbenega stila, ki ga uteleša album Entropy. Na albumu dream pop združuje s hiphopom in kombinira razvlečene melodije z lagodnim ubesedovanjem vsebine. V besedilih občasno slišimo nekaj rahlo predvidljivega, kot da smo v podobnem kontekstu indie in dream popa to že slišali. Kljub temu Pippu uspe presenetiti z brutalno iskrenimi in nonšalantnimi verzi, v stilu Kinga Krula, kot denimo »let me drag my balls across your face« oziroma »dovoli, da povlečem svoja jajca čez tvoj obraz« v skladbi Almost Blue Take 2. Besedilno močnejša je tudi zadnja skladba Us, ki govori o izgubi na več ravneh, od romantične do izgube njegove pokojne babice.

Čeprav naslov Entropy govori o določeni nepredvidljivosti in naključnosti, je album v zvočnem smislu vsekakor premišljena in povezana, tekoča celota. Skladbe se prelivajo druga v drugo, in ker album ni dolg – traja malo več kot pol ure – se zdi, da gre za eno daljšo skladbo, ki uteleša številne odtenke nekega razpoloženja. Pipp na albumu gladko združuje svoje glasbene preference, celota pa postane še posebej zanimiva, ko se iz sicer nekolikanj jazzovskega indie popa razvijejo zametki ambientalnih zvokov. Produkcija skladb je odlična in vsekakor primerljiva s produkcijo katerega koli tujega albuma z istega glasbenega področja. Pipp je kot ustvarjalec mlajše generacije z novo ploščo pokazal, da mu je vredno slediti tudi v prihodnosti in da je glasbenik, ki natančno ve, kdo je in kam spada: nekam na žitno polje, obkroženo z dramatičnimi temnimi oblaki, skozi katere vendarle pronicajo zadnji sončni žarki zlate ure.