Ente Tapes, 2023

Svoj prvi polnopravni studijski album je septembra letos izdal vokalist, multiinštrumentalist in pisec Tschimy Aliage Obenga, znan predvsem po svojem rojstnem imenu Tschimy, nekako tako kot Beyoncé ali Adele. Oktobra 2020 je avtor izdal EP Human OS, ki je lansiral njegovo prepoznavnost. Svoj izraz je poslej kar precej spremenil, ga prilagodil bendovski koncertni izvedbi, izid tega obrata pa je njegov dolgometražni prvenec.

Naslov te stvaritve je Princ – po nekakšnem idealu jaza, ustvarjenem kot denegacija neprinčevskega odnosa, ki ga je bil Tschimy deležen v življenju. Album tako v sebi drži nihanje med skromnostjo in njenim ironičnim negativom, ki se kaže kot ponos. Ali pa je morda obratno. Venomer pa Tschimy piše skozi svoje oči. Fenomene urbane kulture slovenske prestolnice popisuje skozi transcendentalna očala, tako da so vedno že interpretirani, do njih ima vedno že vzpostavljen nek odnos. Prej kot o stvareh samih torej več izvemo o njegovem odnosu do njih. Način, kako jih predstavi, pa ta odnos mimogrede prikaže kot del stvari samih. Na ta način so njegova besedila zelo nevsiljiva, v njih se z lahkoto najdemo in se z njimi poistovetimo. Posledica tega je, da se s Tschimyjem preprosto strinjamo. Na primer, glede odpuščanja in neprizadetosti v komadu Fajn nikoli ni jasno, ali sta mišljena iskreno ali sarkastično, in s pesmijo se tako lahko poistovetijo somišljeniki obeh plati. To seveda deluje v prid umetnikovi pretenziji po popularnosti. 

Treba pa je omeniti še nek drug aspekt: Tschimyjev jezik je učinkovita mešanica zborne slovenščine in spretne rabe slenga. Recimo Ljubljančani iz komada Refleks »šetajo na kavice in pecajo natakarce«, imajo »nohte nalakirane in iz druge roke Martenske«, omenja pa tudi »tipe popedenane, žejne, dehidrirane«, ki si pišejo »ful predolge mesidže«. Uspeh te poteze ni samoumeven: frankensteinovska rekombinacija jezikovnih prvin se lahko konča precej slabo – samo spomnimo se fiaska z inšpektorjem Vrenkom. Poleg tega so besedila uokvirjena v estetsko formo, v katero sodijo literarne figure in avtorjeva duhovitost. Skupaj z izredno razločno izgovarjavo in radiu prijazno barvo glasu Tschimy torej dejansko ne more zgrešiti.

Besedila so skratka napisana tako, kot so ceste asfaltirane za vožnjo – kakšne bolj off-road, terenske izkušnje na albumu torej ne bomo našli. Stvari se preprosto brez trenja usedejo na svoje mesto. Enako bi lahko rekli za nediskurzivni del albuma, se pravi, melodije, aranžmaje in avtorjevo petje. Human OS je vseboval nekoliko kompleksneje grajene komade s kontrapunkti, če se spomnimo Here; singli, ki jih je izdal po tem, recimo Molokai ali Nokia, pa so se gibali veliko bližje klasičnemu popu. Prvenec Princ predstavlja še dodaten korak v to smer, s tem ko razkazuje bolj indie pop paleto z občasnimi indierockerskimi in funkovskimi prijemi. Umetnikovo petje je melodično manj razgibano, poudarjena raba prepone pa njegov vokal približa popevkarski senzibiliteti. Veliko bolj kot svoji preteklosti je Tschimy tokrat blizu skupinam Joker Out, Svemirko in drugim surferjem sodobnih radijskih valov. Pesem Obrazi zveni kot izgubljena skladba s Tunguzije, nekaj podobnosti pa slišimo celo s pop senzacijo Wham!.

Svojemu talentu za pisanje kvalitetnih pesmi je Tschimy sicer ponekod pustil, da zasije, čeprav kaže, da v manjši meri kot na EP-ju izpred treh let. Na albumu v tem smislu izstopa na primer inštrumentacija komada Dialog, po zapomnljivosti pa se izpostavljajo Refleks, Trans, Polikarbonat in Sizif. Odstopanje od formule sicer predstavlja kendrickovski uvod Princ, epski prolog v album, utemeljen na močnem tolkalskem ritmu, ki naznanja grandiozno naravo tega, kar sledi. Komadi albuma so sicer po kakovosti zgledno uniformni, nobeden ni zares odveč, in to je za enajstkomadni album spoštovanja vredno. V drugi polovici se sicer ta uniformnost začasno sprevrže v homogenost, pa vendar moramo reči, da komadi, če jih obravnavamo vsakega zase, vzdržijo.

Čeprav se Tschimy na albumu v tako rekoč vseh aspektih predstavi v drugačni luči, kot smo ga bili vajeni prej, ga ta prikaže kot zelo poslušljivega umetnika, mestoma iskrenega in mestoma sarkastičnega, predvsem pa samozavestno usmerjenega k uspehu. Z EP-jem je vzniknil, z dolgometražnim prvencem pa kaže potencial, da vsaj za nekaj časa zavlada prostoru ljubljanske popularne glasbe. Ali to pomeni, da se bo Tschimy odslej samo še čedalje bolj popificiral, ni strogo jasno. Tisti, ki smo nostalgični za Tschimyjevim zgodnejšim delom, pa tokrat ostanemo nekoliko nezadovoljni.