NENE H: ALI علي

Recenzija izdelka
20. 8. 2021 - 19.00

Incienso, 2021

Ajdin Beste, po berlinskih in kopenhagenskih klubskih temnicah znana pod psevdonimom Nene H, je solidno uveljavljeno ime na berlinski techno sceni, med drugim je vrtela tudi v kultnem Berghainu, po več letih izdajanja EP-jev in navduševanju rejverskih plesišč pa je letos julija postregla s svojim albumom prvencem, naslovljenim Ali علي. Preden se potopimo v globočine soničnih in čustvenih zgodb albuma, pa nekaj besed namenimo še ustvarjalki sami. Na naših valovih je še nismo predstavili, njena življenjska pot pa je ključna za razumevanje samega glasbenega izdelka. 

Ajdin prihaja iz Turčije, kjer je živela v tradicionalnem družinskem okolju ter bila posledično obdana z običaji in vrednotami muslimanske skupnosti. Zaradi študija se je nato preselila v Strasbourg, kjer je na akademiji študirala klasično glasbeno kompozicijo. Po njenih besedah dotlej še ni stopila v stik z nočnim, klubskim življenjem, ki zanjo pozneje predstavlja nekakšno prvo pravo življenjsko obdobje, povsem novo stran njene identitete. Po študiju se je namreč preselila v Berlin, kjer se je hitro seznanila s famozno techno klubsko sceno; ta ji je prirasla k srcu in jo zintrigirala za produciranje lastne klubske muzike. Ajdin oziroma Nene H torej plava in manevrira skozi dualistično realnost svojih svetov. 

To je tudi osrednja tematika njenega prvenca Ali علي. Album, poimenovan po njenem preminulem očetu, je manifestacija čustvenega doživljanja didžejanja med temačnimi podtalnimi klubskimi celicami in hkratnega žalovanja za očetom iz konvencionalnega družinskega okolja. Med tradicijo in protikulturo, vzhodom in zahodom – tam se je zadnja tri leta z enega konca na drugega odbijala Nene H. Dve od teh turbulentnih in introspektivnih let pa je preživela v ustvarjanju danes recenzirane plošče, ki se počutju primerno zvočno giba med ambientalnim technom in industrialom s prelivi arabskih melodij in resnobnim petjem v materinščini.

Zvočna pripoved osmih komadov temelji na eksperimentalnih in ambientalnih techno elementih, ki jih Nene H sestavlja in skrbno ter počasi nadgrajuje. Že z uvodnim komadom Letztes Pech nam pričara temačen, srhljiv ambient, ki ga na različne načine ohranja skozi celotno pripoved. Struktura albuma nas pelje skozi različne emocionalne postaje. Ob tesnobnem komadu Lament doživimo prvi stik z močnejšim beatom, ki nas drži v pričakovanju razvoja in sprostitve, česar pa ne dočakamo vse do pete pesmi Gebet, po turško molitev. Ta nam kot nekakšen katalizator dovoli, da ves nabor predstavljenih čustev sprostimo skozi pravo rejversko izkušnjo, pospremljeno z značilnimi turškimi spevi, ki spominjajo na ponavljanje verza ljudske pesmi. Vrh emocionalnega naboja pa plošča Ali علي doseže v naslednjem komadu The Hustle. Kot daje slutiti že naslov, komad predstavlja borbo. Borbo s samo seboj, z življenjem, ki nam kot polena pod noge meče nepričakovani gnev. Ta čustveni boj lahko sprostimo skozi gibanje telesa, ki je ob posluhu tako trdega beata in ob visokem BPM-u praktično neizbežno. 

Nene H skozi celoten album mojstrsko spaja različne elemente, ki na prvi pogled ne spadajo v koherentno zvočno sliko. Del te vrline lahko pripišemo njeni podkovanosti v glasbeni teoriji in komponiranju; to je na albumu orientirano bolj v smer detajlov in grajenja s subtilnimi zvoki, ki bogatijo čustveni ambient. Zvoki v ozadju so ključni, vsak pisk in šum izpovedujeta drobce razpoloženja. To se še posebej dobro kaže v zadnjem komadu How We Say Goodbye, v katerem na eni strani slišimo avtoričino odmevajoče, pomirjujoče visokotonsko petje, na drugi pa šum okolice, pri čemer oba dela spajajo subtilni elektronski elementi. How We Say Goodbye je tudi komad, ki nam skozi izmenično repeticijo dveh scenarijev, notranjega in zunanjega sveta, pokaže abstraktnost in nedokončanost Nenine čustvene poti. Ne dobimo zaključka, ne odreši nas, ne poda odgovora. Vidimo le, da gre svet dalje, tako kot gre dalje Nene H, kar pa je za zgodbe smrti in iskanje identitete neobičajno, saj po navadi terjamo odgovore in luč na koncu tunela.

Tudi sam album je za Nene H neobičajen, saj predhodni EP-ji, kot so Beast iz leta 2019 in Scene Analysis ter Feast iz leta 2020, izražajo energičnost in popolno potopitev v ritmične udarce, ki ustrezajo pravi rejverski izkušnji sodobnega techna, ki se nagiba v smer industriala. Za svojo prvo dolgometražno izdajo, ki jo po navadi zaznamuje ustvarjalkin tipični zvočni izraz, pa je energičnost obrnila za 180 stopinj in nas na tla pritrdila z večinoma počasnim risanjem atmosfer ter čustvenih izrazov, ki izhajajo iz tesnobe, žalosti in izgubljenosti. Omenjena drzna poteza pa albuma ne naredi manj reprezentativnega za Nene H, ki v ustvarjanju ambientalne techno glasbe očitno blesti. Ali علي je specifičen album. Namenjen je prebolevanju, čustvovanju in introspekciji skozi najgloblje temnice elektronske glasbe. Namenjen je izlitju najglobljih čustvenih nočnih mor in sprijaznjenju z dejstvom, da končne odrešitve od takšnih emocij ni. Ali علي ni plesni album in ni rejverska izkušnja, ampak izrazito osebna terapevtska izkušnja s pomočjo techna in eksperimentalne glasbe. Tu ni zato, da zadovolji splošne množice, pač pa dovoli vstop v intimni svet žalovanja za bližnjo osebo in morda pomaga tudi komu izmed nas.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.