Line, 2015

Nocojšnja Tolpa Bumov gosti svež primerek prvovrstne raziskovalne tehnaže z daljnega vzhoda. Pod drobnogled bomo vzeli japonski duo NHK in njuno prvo daljšo izdajo Program, ki se je iz digitalnega šuma dvignila konec februarja letos s pomočjo založbe Line Records.

Morda je nekoliko zavajajoče oklicati Program za debi v kakršnemkoli smislu. Resda je to prva dolgometražna izdaja pod titulo NHK in tudi dvojčev prvi izlet v katalog založbe Line, a vse skupaj je le najnovejši gradnik glasbenega momenta, ki ga vodi Kouhei Matsunaga. Gre za glasbenika, producenta, ilustratorja in arhitekta, ki se umetniško udejstvuje že okoli dvajset let, a se je zaradi relativno težke dostopnosti svojih del iz globalne obskurnosti povzpel šele v zadnjem desetletju. V svežem spominu nam ostaja na primer trilogija albumov Dance Classics, s pomočjo katere so Kouheijevi komadi začeli odločneje pronicati tudi v glasbene opreme na valovih Radia Študent. Globlje brskanje po njegovem opusu nam lahko razkrije marsikateri glasbeni vpliv, ki je oblikoval njegovo zvočno sliko. Med bolj znanimi sodelavci se pojavijo Mika Vainio, Sean Booth in Rashad Becker, pa tudi velikani tipa Asmus Tietchens in Merzbow. Kolaboracije oziroma skupni procesi ustvarjanja so zanj zelo pomemben način delovanja, saj gre na nek način za združevanje različnih svetov.

Kot največje žanrske vplive na svoj zvok Kouhei navaja noise, hardcore techno in hip-hop. A to so konvencije, ki jih v njegovi glasbi ne bomo našli v čistih oblikah. Iz ustaljenih oblik namreč jemlje le minimalen nabor elementov - ravno toliko, kot je treba, da v glasbi ostane asociacija na prvotne oblike. Ta asociacija je še posebej pomembna v sodobnem času neštetih možnosti, ki jih ponuja elektronska glasba - služi kot opora, ki neko novo zvočno smer osmisli s kontekstom iz preteklosti. V tem oziru žanrske omejitve prenehajo izgledati kot omejitve in se spremenijo v odskočne deske, ki ponujajo novo vrsto svobode glasbenega oziroma zvočnega izražanja.

Kot vsestranski kreativec Matsunaga najde manevrski prostor tudi izven zvočnih okvirov. Večino naslovnic svojih albumov je ustvaril sam, vizualnega materiala ima v katalogu vsaj toliko kot zvočnih nosilcev. Njegova dela se pojavljajo na razstavah in inštalacijah, objavlja jih tudi na svojem spletnem dnevniku, koyxen.blogspot.com. Precej zanimiv, čeprav miniaturen aspekt njegovega dela, je tudi igra imen. Kratica NHK je vzeta od japonske televizijske organizacije z namenom generiranja čim več zadetkov preko Googla. Z igro asociacij je nato nastalo malo morje variacij na ime, ki jih Matsunaga uporablja za različne projekte, na primer NHKyx, NHKbs, Koyzeu Mamcyhaza, NHK’koyxen in tako naprej. Ime Koyxen je povzeto po zapisu imena Kouhei v cirilici. Ta igra asociacij poteka v skladu z njegovo glasbo; ohranja neko osnovno bistvo oziroma zvok, menja pa spremljevalne elemente. 

V slogu tega koncepta si lahko interpretiramo tudi poimenovanje albuma Program. Že ime namiguje na povezavo s prej omenjeno oddajno hišo NHK, poleg tega pa so tudi vsi komadi poimenovani le kot kanali z zaporedno številko: od Channel 01 do Channel 10. Finta je v tem, da je komadov na albumu devet, ne deset. Implikacija, ki jo lahko tu vidimo, je, da gre za delo stroja na eni strani: sterilno, številčno poimenovanje, a za človeški element na drugi strani: napaka v zaporedju številk. Kar se morda sliši za lase privlečeno, postane z ozirom na celotni opus Kouheijeve glasbe smiselno. Gre za brezkompromisno digitalno glasbo, a z očitnim človeškim - analognim - poseganjem.

Dvojec NHK je Matsunaga oblikoval leta 2008 s Toshiom Munehirom. Istega leta sta pri založbi Raster-Noton izdala EP z naslovom Unununium, kratko zbirko zabavnih, a neizprosnih distorziranih tehnaž, ki so začrtale tako imenovani NHK-zvok. Sledeče objave pod tem imenom so ta zvok peljale v nekoliko bolj minimalistične sfere, celo do te mere, da je prišlo do kolaboracije z Markom Fellom leta 2012.

Album Program, ki je nocoj pred nami, nadaljuje vsaj dve različni niti. Po eni strani dograjuje tisti prepoznavni NHK-zvok. Ostri, surovi koščki zvoka, zbrani v smiselno celoto. Sterilno, mehansko, a s kančkom človeške topline. Hrup, ukleščen v ritmiko. Po drugi strani ga lahko vidimo tudi kot nekakšno nadaljevanje prej omenjene serije Dance Classics. Ta je sicer res za korak bližje plesni glasbi, a je v svoji zadnji izdaji že gojila tisti rezek dub-techno minimalizem. Program je stilistično ravno nekje vmes. To je post-post-tehnaža, oguljena do kosti, do samega bistva, do golega sinkopiranega ritma. Brez nepotrebne navlake, a izjemno poslušljiva in koherentna. Krvavi rob digitalnega hrupa zgladijo mehki, a čvrsti sintetizatorski vbodi, vse pa včasih poveže tudi lahkotna plast ambientalnega zvoka - ravno toliko, da ob digitalni prihodnosti ne potrebujemo še popolnoma pozabiti na analogno.