NICOLAS JAAR: CENIZAS

Recenzija izdelka
11. 4. 2020 - 19.00

Other People, 2020

 

V tokratnem večernem terminu Tolpe bumov se priklapljamo na zvočne meditacije čilensko-ameriškega multiinštrumentalista in za mnoge kar wunderkinda Nicolasa Jaara, na ploščo Cenizas. Velja omeniti, da je obravnavani dolgometražec njegova že druga letošnja plošča, ki sledi albumu 2017–2019, ustvarjenim pod psevdonimom Against All Logic. Tej ste lahko prisluhnili že pred nekaj tedni, prav tako pa je prostor v našem etru v zadnjem desetletju dobila kar velika večina glasbenih mladčevih podvigov, od njegovega ustvarjanja v elektroakustičnem dvojcu Darkside do materialov njegove založbe Other People, pri kateri je izšel tudi tokrat pod drobnogled vzeti plošček.

Superproducent Nicolas Jaar z drugim albumom njegovega stranskega projekta A.A.L.
 / 21. 2. 2020

Torej se ne bomo preveč ponavljali, naj na kratko omenimo le, da je Nicolas plodovit ustvarjalec, ki ga odlikujejo poglobljeni zvočni premisleki, spajanje raznoterih glasbenih tokov in brisanje meja med sintetičnimi in organskimi zveni. Opisani šabloni sledi tudi novi album, a vendar v navedenih parametrih nekoliko izstopa iz ustaljenih okvirov in postaja zvočno nekoliko bolj zahteven, abstrakten. Cenizas je v prvi vrsti ambientalno delo, ki pa ga odlikuje tudi nemalo jazzovskih vložkov ter IDM-ovskih zvočnih iger. Tako svoje mesto v zvočnem pejsažu dobijo še tako mali šumi in druge zvočne drobtinice, za katere pa je čutiti, da so avtorju še posebej ljube. Kljub tej nekolikšni stilski preobleki pa avtor ohranja originalnost svojega catchy glasbenega podpisa, ki, kot že preverjeno, učinkovito igra na naše čute.

Meditativni podton izdaje vizualno narekuje že vase zazrta figura z naslovnice, ki kar kliče k samorefleksiji in poglabljanju v lastno notranjost. K celokupnemu vzdušju veliko pripomore tudi zven, razpršen široko po namišljenem prostoru, kar nas navdaja z občutkom prostranosti, v kateri se znajde osamljen vokalni subjekt. Jaarov glas vpijočega v puščavi nikakor ni kričeč, je prej subtilen in zato na neki način še bolj prodoren, poslušalcu namreč po principu ASMR zleze globoko pod kožo in tako lažje vstopa v njegovo intimo.

Nicolas Jaar presenetljivo dobro izkorišča nauk o raztegljivosti techna
 / 19. 4. 2011

Kljub temu da bi se tempiranje izdaje v trenutnih izrednih razmerah lahko zdelo nekoliko nesojeno, pa je zanimivo opazovati ravno to, kako plošča deluje v trenutnem kontekstu. Z ozirom na statičnost, na katero smo trenutno obsojeni, nas Nicolas v maniri lastnega ustvarjalnega loka sprehodi skozi širok nabor zvenov. Od koralno zvenečih napevov v komadih Vanish in Hello, Chain, južnoameriške poetike v naslovnem Cenizas, vse do japonskih kabukijev v komadi Gocce. Pri tem gre za nekakšno uglasbitev fraze vsi smo v istem čolnu, ki je v zadnjih tednih postala še kako aktualna. Ta v Nicolasovi interpretaciji s pomočjo izvrstne produkcije deluje harmonično in osvežujoče, s tem pa nas navdaja z optimizmom za prihodnost, v kateri mnogi kličejo k večji povezanosti in sodelovanju različnih koščkov sveta po koncu krize.

Po drugi strani pa nam Nicolas v zadnjem komadu Faith Made of Silk tudi žuga ter svari pred krhkostjo našega udejstvovanja. Komad ponovno pooseblja dejstvo - kako harmonično lahko deluje sodelovanje, ki na začetku ne ravno usklajene elemente postopoma sinhronizira ter jih spaja v smiselno celoto, ki postaja z vsakim trenutkom bolj koherentna. Ko pa ravno začutimo nekaj več uravnoteženosti in se iz preštevilnih elementov izkristalizira unikaten gruv, se v trenutku, ko to najmanj pričakujemo, komad nenadoma poruši, ustavi ter s tem album zaključi v tišini.

Album se torej izteče brez momenta katarze in zdi se povsem možno, da je Nicolas to v zadnjem trenutku pred izdajo zavedno izrezal ter tako nauk izdaje priredil aktualnim razmeram. Mar se nam ni nekaj popolnoma enakega zgodilo v zadnjem mesecu? Globalna usklajenost delovanja civilizacije se je podrla, še preden smo lahko izustili bev, s tem pa nam je bilo predočeno, kako tanek je pravzaprav pajčolan, ki nas veže skupaj. Album Cenizas, v prevodu iz španščine - pepel, nam tako postavlja ogledalo in nas potiska v samorefleksijo lastnega delovanja. S tem tudi dokaže, da je eden pomembnih smotrov umetnosti ta, da nam svet okoli nas kaže v distorziranem, popačenem in ojačanem modusu, da bi le uvideli tisto nekaj, kar nam v vsakdanu uide. Album tako predvidi dve alternativi – da bo na pogorišču krize ostal le pepel ali pa da iz trenutnega stanja vstanemo kot feniks v harmonijo.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.