Circus Company, 2011



… in potem je preskočilo: iz vrveža pulzov se je kot rdeč svilen trak v vetru iz zvočnikov izvil nezgrešljiv glas, počasno cvetenje puščavske rože. Ko so preostanki glasbe zgoreli v pepel, nas je omrežil glas, ki je prečil prostor v valovih šepetanj iz onostranstva. (Space Is Only Noise.) Eni so ploskali, drugi so lebdeli v suspenziji, spet tretji obnemeli. Čas, znan čas, historični čas - se je ustavil. Vse nas je posrkalo v črvino, kjer bivajo duhovi plesne glasbe ... Bila je vroča julijska noč. Bil je klub Moog v Barceloni. In bil je Nicolas Jaar.

To je bil eden najprijetnejših klubskih večerov, kar sem jih doživel; zato mi je toliko težje razumeti površno internetno novinarstvo, ki v vlogi pohlevnega sluge glasbene industrije brez predhodnega izkustva žigosa Jaarovo glasbo kot neplesno. Morda je glavni krivec za to dejstvo, da 21-letni njujorčan v svojih delih skuša v času neke pop produkcije združiti raznolike principe tako oddaljenih sorodnikov, kot so techno, musique concrete in hip-hop. Ob poslušanju njegovih komadov dobimo vtis veliko širšega loka, ki ga je izredno težko definirati. Groovi so jasno izdolbeni po standardih house glasbe, melodije spet namigujejo na folk zapuščino, toda kot celota operirajo v hip-hop tempu. Nicolas Jaar ob vsem naštetem še presenetljivo dobro izkorišča nauk o raztegljivosti techna, ki ga je pridobil od enega najbolj bizarnih in eksperimentalnih ustvarjalcev prejšnje dekade, čilenske minimal ikone Ricarda Villalobosa. V plesni glasbi so presenečenja namreč bistvena, toda da bi te trenutke doživeli, se mora vzpostaviti ustrezen kontekst, ki dovoljuje stopnjevanje napetosti. Z drugimi besedami: dober miks mora imeti obsežen, raztegnjen strukturni okvir, v katerem glasba lahko zadiha.

Jaarov prvi dolgometražni izdelek Space Is Only Noise je še bolj poglobljeno raziskovanje te estetike, ki se na prvi pogled zdi precejšnje odstopanje od njegovih začetkov na Wolf + Lamb založbi, ko je dopolnil sedemnajst let. Toda Nico je zmeraj pristopal plesišču s kvečjemu naključne dotikalnice, ki je marsikdaj bolj premaknila amigdalo kot podplate. Sin čilenskega umetnika Alfreda Jaara igra na svoji plošči množico inštrumentov, a za sabo pedantno briše sledi, tako da je na trenutke nemogoče reči, kolikšen delež celotne zvočne slike pripada sintetičnemu in koliko organskemu izvoru. Space Is Only Noise je ladja, ki potrpežljivo krmari po zgolj nominalnih four-to-the-floor zapovedih, preplavljenih v plasteh zrnatih klavirskih, harmonikarskih ali kitarskih motivov. Ko se beat reducira v senco nekega utripa, slišimo klike in pokce, posnetke otrok na igrišču, filmske dialoge v francoščini, valovanje in kapljanje vode, nezaslišano očitno petje Raya Charlesa in neponovljivo poezijo Vita Acconcija (ki ga – na moje začudenje – v recenzentskih krogih nihče ni prepoznal). Komadi ponavadi končajo v popolnoma drugem kraju, kot so začeli. Besedilno je album sicer še šibek, a ga rešuje dejstvo, da lastne vokale uporabi večkrat kot orodje teksture in manj kot osredje kompozicij.

Space Is Noise spominja na domišljijske, nikoli udejanjene house in pop eksperimente Ricarda Villalobosa pri napačni hitrosti vrtenja; vsem podobnostim navkljub pa bi album vendarle bilo neustrezno označevati z izrazom minimal. Jaarov ultrapočasni techno je skromen prvenec, ki je vztrajno predan kohezivnosti in jasnemu pripovednemu toku. Njujorčan si je ustvaril pristno in iskreno ploščad, na kateri dovoljuje svojim idiosinkratičnim vplivom, da se samodejno odzivajo drug na drugega. Na plošči Space Is Only Noise je moč čutiti edinstveno restriktivnost, ki sproža nenavadno ozračje, zaradi katerega se boste k tem štirinajstim komadom želeli vedno znova vračati. Zaradi vseh naštetih kvalitet se torej veselimo izjemnega napredka mladega producenta in današnjo Tolpo uvrščamo med najbolj zrele dosežke letošnjega leta.