Ne dolgo tega je pri Založbi Radio Študent v sodelovanju s Cheap Tunes Records - ali obratno, če je komu ljubše - izšla plošča 'Alain, I'm Sorry'. Gre za prvi dolgometražni izdelek domače alter noise rock zasedbe Nikki Louder; njen gromozanski šundr se kot od zvočnega zrcala odbija od Kamniško-Savinjskih Alp, se širi do metropole in še dlje. Izvidniško delo za ploščo, katere fragmente že slišimo v podlagi in ki jo bomo malce kasneje slišali v celoti, je opravil lanskoletni EP s petimi komadi in z naslovom Silent Bird; ta je bil hkrati tudi prvorojenec že prej omenjene domače DIY založbe Cheap Tunes Records. Poleg nocojšnjih protagonistov ima v svojih dirkalnih boksih še bolide, kot so letošnji klubski maratonci New Wave Syria, Louderspeak Alliance in drugi. Tudi Nikki Louder so se udeležili Klubskega maratona, in sicer leta 2008. Z njegovo pomočjo so po dolgem in počez prevetrili zatohlo klubovje domače grude.

V času, ko znajo generacije, rojene v „postvinilnem obdobju", pritiskati le še na gumbe, se je bend odločil za zanimivo in za naš prostor hkrati unikatno potezo. Album 'Alain, I'm Sorry' je namreč izšel v LP formatu, za tiste, ki niso več ali pa morda nikoli niso bili na igli, pa se v ovitku nahaja še enaka vsebina na CD-ju. Naj končno omenimo tudi glasbenike. Slovenski podzemni glasbeni blitzkrieg (beri: blickrig) so izvedli vokalist in kitarist Blaž Sever, basist in klaviaturist Peter Cerar ter bobnar Luka Cerar, ki skupaj ustvarjajo in improvizirajo šele dobri dve leti. Osvojili so nas z neposrednim izrazom, produktom kovanja komadov na jam seansah, ki so vsekakor intimnejšega značaja od skladanja pesmi stila „naredi doma in prinesi na vajo". Trio si je kljub svobodi eksperimentiranja, ki omogoča kaotične izbruhe, na plošči postavil določene meje; brez njih bi bil že tako nekonvencionalen izdelek še bolj nedostopen ukalupljenega življenja vajeni širši publiki.

Struktura je obešena na polzeč začetek, ki v fazi zorenja komada pade v hitrejši ritem, ta pa je podkrepljen s prizvokom kaosa, včasih že kar širine najbrutalnejše oblike surovosti. Umetnost hrupa s kričečimi vokali, pisanimi na kožo kakšnemu Davidu Yowu ali Mark E. Smithu se lepo preliva z melodiko sonično zasanjane kitare iz poznejšega huskerdujevskega obdobja, ki pa bo v naslednjem trenutku že vrtala kot sveder v zdrav zob. V 'No Disko', edinem instrumentalu na plošči, bo vrtala in posiljevala v maniri Rapemanov. V primerjavi z EP-jem 'Silent Bird' so fantje z dodanimi novimi inštrumenti še ozaljšali svojo zvočno podobo. Poleg klasičnih rock glasbil se v nekaterih komadih pojavi še violina, osvežilno pa deluje predvsem uvedba orgel; z njimi dobi že tako visokooktanska izpoved prizvok trendovsko podobnih bendov - beograjskega Petrola recimo ali pa New Wave Syria, njihovih cimrov pri Cheap Tunes Records. Nasičena energija izdelka z zaporedno številko 007 pri omenjeni založbi se začenja sproščati s prvim komadom - ta slučajno ali ne nosi naslov 'Bond Addict'. Akcijske scene se nato vrstijo v enajstih komadih, ki niso daljši od štirih minut. Izjema sta le dva, ki se približata sedemminutni znamki, med njimi tudi 'Sweet are the Girls' in Beijing ter 'Charity, People!'; v nevidnem prehodu se medsebojno prelivata in tvorita celoto. Tu se srečamo z mirnejšimi sekvencami, ki so tudi, resda v manjši meri, prisotne na plošči, zaznamujejo pa jih bobni ritualnih obredov in včasih celo vokal, ki kliče hrepenenju. Kakor je po naslovu prvaka formule 1 hrepenel tudi Alain Prost, ko mu ga je pred nosom vzel Niki Lauda.

Nikki Louder so znani klubski maratonci, ki pa svojega častnega kroga še zdaleč niso odpeljali. Po hrupnem krogu za ogrevanje v podzemnih klubih in po startu s prvim albumom, ki je prebil zvočni zid ter z njim tudi led, se nahajajo v dirki z vsemi njenimi napetostmi, vrhunci in nepredvidljivostmi. Kljub emocijam, s katerimi drvijo, pa pazijo, da jim igla v spiralnih vinilnih zavojih ne zdrsne z gramofonske plošče.