Bijin Record, 2013

Tolpo bumov tokratnega sobotnega izteka dneva posvečamo japonski trojici deklet, ki svoj izraz med noise-rockersko zloveščostjo in minimalistično repetitivno gradnjo negujejo že od konca devetdesetih let minulega stoletja. Nisennenmondai se prevede preprosto v Y2K Bug – v milenijskega hrošča. Njihova pretežno samozaložena diskografija kleči pred velikanom njihovega živega nastopa – kleči pred njihovim koncertom, ki jim je zares prinesel tiste nekaj slave, ki jo premorejo. S svojo energijo in edinstvenim tehničnim momentom so očarale Prefusa, še prej so očarale fante iz zasedbe Battles, očarale pa so tudi ekipico okoli založbice Smalltown Supersound, ki jim je v letu 2008 založila doslej njihovo edino mednarodno naklado – kombo starejših EP-jev Tori in Neji. In konec koncev so že tudi pred današnjo Tolpo bumov očarale vsaj koga z vašega najljubšega Radia Študent ...  

Njihova nova izdaja N, ki so jo zopet založile kar same pod lastno znamko Bijin, po svoje nadaljuje repetitivno umazano zgodbo, vendar morda še bolj kot kdajkoli prej deli kritike med opazke strumne in mogočne hrupne celote, ki da rockovsko presega repetitivno podstat, ter na drugi strani tiste, ki opažajo ključno plesnost njihove glasbe, ki se iz stalnega loopanja razvija v valečo se - transoidno perceptivno gmoto.   

Nisennenmondai na plošči N izvedejo določeno dodatno poenostavitev v smeri izluščka elementarnih dinamičnih principov svoje specifične bendovske dinamike. Morda gre metaforo temu motivu iskati tudi v samem naslovu plošče, v naslovih komadov ter na naslovnici – vsi ti elementi so nenavadno skopi. Naslovnico krasi bel obris črke N na črni podlagi. Taka podoba preprosto izpostavi osnovne geometrijske poteze pisanega znaka. Dve vzporednici, povezani z dodano – glede na vzporednici poševno, vendar še vedno ravno črto. Trije komadi s plošče N – A; B1 in B2 se vsi začnejo s skorajda enakimi – skrajno monotonimi, enakomerno linearno ritmiziranimi, enotonskimi kitarskimi zankami, kot tri črte v specifičnem geometrijskem razmerju. Nisennenmondai so vedno delovale s preprostimi loopi – ki naj jih potem suvereno zajaha tehnično spretna ritem sekcija propulzivne boben–bas kombinacije. Vendar so tukaj ti loopi primerjalno še bolj ravni, bolj statični, pravzaprav popolnoma statični, do skrajnosti generični v svoji dinamiko pogajajoči funkciji. Redko se sploh zgodi, da bi kitaristka enoličen, skozi celoten komad razpotegnjen loop kakorkoli dinamično nadgrajevala, pa naj bo to skozi potencial melodiziranja podložnega statičnega ritmiziranja ali skozi dodaten ritmični poudarek, ki lahko statično dinamiko nekoliko zaziba. Ne, kitaristka tukaj predvsem razredčeno – prav zeljarsko – polaga posamične atmosferične elemente – umazan akord tu, pa kak prav zadubiran odmev tam.

Skozi tak statičen dinamičen zastavek albuma Nisennenmondai prav učinkovito predočijo posebne gradnike in metode grajenja, ki so tako ključni njihovemu zvoku in skupinski dinamiki. Ritem sekcija mora biti strašljivo točna, vendar mora ob svoji nezaobidljivi napaki znati suvereno zategniti uzdo in si loop podrediti. In tu ne gre za metronomsko natančnost. Metronom bi dinamiko take zasedbe pokopal. Ko loopi funkcionirajo na tako statičen linearen način, mora bend svoj groove graditi okoli loopa in ne v loopu ali iz loopa. Tako generični loopi, kot so loopi s plošče N, pa celo zahtevajo netočnost, zahtevajo preskakovanje, saj ga ni tehničnega genija, ki bil sposoben  kot računalnik – kvantificirano točno loviti prvi udarec vsake zanke. In vendar je dinamična funkcija, ki jo nosi točna mašina tu ključnega pomena. Ni ga namreč niti genija, ki bi znal brez tehnološkega elementa poustvariti tak dinamičen značaj.          

V tem precepu med kot urni mehanizem točnim ritmiziranim vzorcem in neizogibno netočnim človeškim dejavnikom se nahaja Nisennenmondai in se mora nahajati vsaka zasedba, ki poskuša v svojo živo bendovsko dinamiko integrirati točen element potenciala sodobne tehnologije. In ni naključje, da se glasbeniki, ki so besedo o tem dekliškem bendu z Japonske ponesli v svet, vsi po vrsti ukvarjajo z mejo med živim inštrumentalizmom in tehnološkim, pa naj bo - „click“ elementom. Nisennenmondai na plošči N dileme take mejne situacije le predočijo na najbolj elementaren in surov možen način. Zato je njihova glasba še vedno noise-rock čistokrvne japonske raziskovalne patine, celo prav mogočen noise-rock, a je hkrati tudi korak v integraciji plesnih – protoklubskih glasb in živega bendovskega izvajanja.