Steel City Dance Discs, 2022

Alysha Fleiter, z aliasom Nite Fleit, je glasbenica avstralskih korenin iz Londona, ki je iz primarno DJ-kariere kmalu po začetku zavila tudi v producentske vode. Pred nami je njen debitantski dolgometražec Day Fleit / Nite Fleit, s katerim predstavlja svoj zvok v obliki kombiniranja sladkih melodičnih elementov in jedkih basovskih linij brez omejevanja kronološke sekvence obojih. 

Za DJ-pult je Fleiter prvič stopila leta 2015, leto kasneje pa se je po srečanju z analognimi mašinami lotila lastne produkcije. Ta se giblje v vodah ravea, EBM-ja, elektra in acida, ustvarjalka pa jim v lastnem stilu neustrašno dodaja arpeggiirane melodične elemente, ki jih drugje v elektru pogosto pogrešamo. Od njene prve izdaje pri založbi Steel City Dance Discs leta 2018 je sledilo par živahnih EP-jev in sodelovanj, med drugim album The Film Just Breaks pri Return To Disorder, založbi Helene Hauff, ter EP Nightmare at 20.000 Feet v sodelovanju z Umweltom, ki je izšel pri njegovi založbi New Flesh.

Na dolgometražcu Day Fleit / Nite Fleit ustvarjalka nakazuje dualizem med prijaznejšo dnevno in krepkejšo nočno, »tisto ta pravo« stranjo njenega aliasa. Kot pove v intervjuju za We are Europe, je bilo njeno izhodišče za ustvarjanje vedno narediti »bum bum« muziko za svoje DJ-sete – torej za nočno stran persone. Za dnevno pa jemlje svojo začetno nežnejšo produkcijo, ki je preveč umirjena za klubsko okolje in jo je kot ekvivalenten del sebe sprejela postopoma. 

Album je originalno izšel v obliki dvojnega vinila – en predstavlja dnevno, drugi nočno stran LP-ja – brez specificirane prve in zadnje strani albuma, s čimer poslušalki daje možnost za poljuben vrstni red poslušanja. Naslovna grafika je strupeno zelena na črnem ozadju: za Day Fleit sta to trol s tabletko na uri in glava v oblakih, za Nite Fleit pa trol na tripu z motorko, zadaj pa obris obraza s celim vesoljem v sebi. Prvi vtis srečanja poslušalke s to podobo se izrazi v pričakovanju bizarnega, sintetičnega in v nasprotjih utripajočega sna. 

In res se plata pred nami odvije kot neke nemirne sanje: pred seboj imamo skupek na prvi pogled kontradiktornih vtisov, ki že v samem štartu pozornost privežejo na sedanjost in ovržejo kakršnokoli kronološko nujnost. Pocukrani in robotski elementi se pojavljajo v vseh komadih in tekom cele plate samovoljno spreminjajo svoja razmerja. Uho poskuša v njih ujeti smisel dualizma day / nite kot teme izdaje, vendar mu tako sobivanje nasprotij v komadih kot grafična nepomembnost vrstnega reda komadov dajeta vedeti, da to nista dva ločena pola, ampak le ena čudovito kaotična fantazija. 

Jedko zeleni toni se tam nekje odbijajo gor in dol po lestvici, se množijo in delijo po svoje. V sintetizirani melodiki mestoma slišimo klic kita Omure z elektro produkcije Fracturja in Sama Binge. Mehke akorde, ki včasih mejijo na osladne, uravnoteži oblačen ženski glas z delčki misli o sanjah, navdihnjen z zvočnimi kolaži Delie Derbyshire iz sedemdesetih. Kljub tveganju odcepitve od mračnejšega podtona plate pa se ta ne zgodi, predvsem zato, ker zvočni dizajn vseh elementov izraža podobno plastično sintezo in tako v kompoziciji učinkuje kot drugače manifestiran del iste ideje. 

So deli zgodbe, ko se mila atmosfera popolnoma umakne mračnemu zanosu. Sliši se Berlin. Komad Flower Dance, collab s Partiboi69, temu zvočnemu toku priklopi posnetek govora, ki se odvija čez ves komad. Šele v drugi polovici komada dojamemo, kako je tema povezana z zvokom, hkrati pa ugotovimo tudi, da pomen, tako kot poslušalka sama, le sledi ritmu. Najbolj »bum bum« komad je Double Digits prav na sredini plate. Najmračnejša energija pa se izrazi v komadu Paranoid Energy, s katerim je Nite Fleit v zgoraj opisano vzdušje vkombinirala še prekurjen jungle breakbeat in ustvarila malodane zlobno muziko. 

Tako kot dolgometražec po eni strani predstavlja izkušnjo pomešanih vtisov sanj, je po drugi, temnejši strani kot nekakšna neskončna klubska noč. Trenutki se mešajo, prepletajo in nadgrajujejo, vse skupaj pa se sliši kot en sam spomin na sled nadrealnosti.