Samozaložba, 2014

Album PAX popelje poslušalca na zanimivo, dinamično zvočno potovanje. Samo ploščo odpre intro, ki v maniri bendov, kot sta Ministry in Fear Factory, verjetno napove – vsaj sporočilno –, kaj nas čaka. In ko bi po takšnem začetku pričakovali frontalni napad z vsemi topovi, Noctiferia podaljša suspenz in s počasnim, a zaradi tega nič manj močnim komadom Sleeper Is Awake poslušalca najprej nežno prime za vrat, nato pa ga neusmiljeno stisne s komadom Gaga People, predstavitvenim singlom, s katerim so nekaj mesecev nazaj opozorili na prihod nove plošče. Podoben suspenz sem v zadnjih letih opazil pri velikokrat kritiziranem albumu Ilud Divinum Insanus kultnih Morbid Angel, ki je prav boleče dolgo prihajal do tistega, kar večina pojmuje kot pravi začetek plošče. A če se spomnimo recimo Pink Floydov in mojstrovine Shine On, You Crazy Diamond, to pravzaprav ni nič kaj takega.

Da Noctiferia ne izumljajo tople vode, je jasno. A da je album PAX mlačna juha, bi spet bilo narobe trditi. Namreč, album je celota po zvočni podobi in verjetno tudi po sporočilnosti povezanih komadov, ki mogoče ob hitrem in površnem poslušanju plošče dajejo vtis, da so marsikdaj kopija samih sebe. A kot vemo, je hudič v podrobnostih, in Noctiferia pleše s hudičem že od samega začetka. S tem seveda ne mislim, da so tematsko povezani z njim - hočem le poudariti, da so nepredvidljivi, drzni in včasih veliko bolj zlobni kot v tej metafori omenjeni rogatec. 

Mislim, da bi vam samo uničil poslušalski užitek, če bi še naprej poskušal analizirati vsak komad posebej. Naj le povem, da je album nepredvidljiv. A hkrati je smiselno nadaljevanje nekaj let nazaj izdanega albuma Death Culture. Pravzaprav, če pogledamo celotno diskografijo od albuma Baptism At Savica Fall dalje, se zdi, da so z albumom Slovenska morbida, ki je predhodnik albumov Death Culture in PAX, končno našli pravo smer. V zadnjih treh albumih se spogledovanje z industrialom, gothicom, groove metalom zdi tako očitno, a iskreno rečeno, tudi povsem naravno. Zato album PAX deluje kot nadgradnja prejšnje plošče in ne posiljevanje do zadnjega atoma ožetega trupla. Če se je z albumom Death Culture zdelo, da so Noctiferia dokončno našli svojo vizijo, je album PAX krona te vizije. 

PAX je divja vožnja, v kateri blesti že dejstvo, da ne ponuja ultra hitrih komadov. Temu dodajte dejstvo, da so komadi kar dostikrat precej kratki. A hkrati se izogibajo klišejem moderne mračne glasbe, saj ne zvenijo kot v hrupno in hladno podobo oblečen gothic rock. Album PAX je kljub imenu, torej besedi ''mir'', pravzaprav zelo težak, monoliten, a hkrati brez odvečnega pompa in kiča – kolosalen. Je sinteza moči, ki so jo na metal sceni utrdili švedski Meshuggah, a je hkrati eksperiment, ki so ga v zadnjem desetletju v Evropi v malce drugačni maniri recimo izvajali francoski Gojira in Scarve. Če se vam riffi zdijo, znani, se ne motite – dostikrat zvenijo kot klasični djentovski vzorec, a za razliko od bendov tipa Periphery, katerih ritem sekcije že stopajo globoko v razburkane vode tehničnega ali celo progresivnega metala, so Noctiferijini riffi podprti z navidez enostavnim ritemskim vzorcem. A pomnite – hudič je v detajlih in če poiščem pravo primerjavo, je ritem tako učinkovit, kot je puls, s katerim je zasedba Ministry ovekovečila hit NWO na albumu Psalm 69. 

Če obstaja še en segment Noctiferijinega zvoka, ki mu na domačih tleh – razen mogoče v slučaju Laibach ali pa Borghesie – ni para, je to področje umetno ustvarjenih zvokov in vzorcev. Mirne duše lahko trdim, da je na albumu PAX elektronika našla svoje enakopravno mesto v objemu ostalih inštrumentov ne da bi pri tem dominirala, kot se to mogoče zdi v občasno ponesrečenih delih albuma Per Aspera. 

Treba je prisluhniti tudi vokalu. Gianni Poposki je iz kruljača, ki je sceno navduševal v bendu Unborn, postal prvovrstni pevec, ki pa na srečo ob vseh krikih, občasnem kruljenju in dretju in dokaj uspešnih poskusih … no, petja, na srečo torej ne zajadra v vode popa, kot so to počeli bendi tipa Fear Factory, Mnemic ipd. Včasih bi celo rekel, da je v Noctiferiji tega časa mnogo več Devina Townsenda in Gojire. In to še preden vokal popačijo elektronski vzorci.

Bend, ki ga sestavljajo vokalist Gianni Poposki, kitarista Igor Nardin in Roman Fileš, basist Uroš Lipovec, bobnar Matjaž Gergeta, ter vzorčar (dobra beseda za semplerja, mar ne?) in dodatni tolkalec ter po novem tudi skorajda glavni aranžer (ob Igorju Nardinu) Dame Tomoski, je mogoče v svetovnem merilu izdal dokaj aktualno, na trenutke celo povprečno plato, saj vsaj na hiter posluh reciklira tisto, kar od ostalih evropskih in ameriških bendov lahko poslušamo že zadnjih deset let. 

A v vsakem slučaju je PAX skorajda vrhunska izdaja domačih logov, kakorkoli pa vzamete – je definitivno plošča, ki vas bo popeljala v neslutena zvočna kraljestva.