Beton, 2010

Druga izdaja nove domače raperske založbe Beton Records, ki jo vodi alfa in omega slovenske rap scene, Jizah, je verjetno ena izmed tistih najbolj pričakovanih domačih plošč letošnjega leta. Parada ljubezni, s katero se N'toko v nekem smislu vrača k svojim izhodiščem s prvenca Cesarjeva nova podoba, je še pred izidom poskrbela za številna ugibanja, kam bo tokrat odneslo najbolj kritičnega misleca med slovenskimi emsiji.

Stilski premik, ki si ga je N'toko pred leti privoščil s ploščama Elixiryproslam in Listen to Nebukadnezar še bolj pa s svojimi tedanjimi odrskimi nastopi, je predstavljal nekakšen ventil za sprostitev vseh N'tokovih glasbenih stremljenj. Frustriranost zaradi ujetosti v ozko rapersko sceno je bilo treba razbiti. Poskušal je iti čimbolj daleč stran od tega, kar se je od njega pričakovalo. Če je bilo jasno že v izhodišču, da Elixiryproslam ni bila namenjena za širšo javnost, pa je z novo ploščo Parada ljubezni povsem drugače, o čemer nenazadnje priča tudi dejstvo, da je prvi singel Zig Zig navkljub njegovi namerni provokativnosti postal popevka tedna na nacionalnem radiu. To pa je že dejstvo, ki govori samo zase. Nasploh je bilo pred izidom albuma čutiti veliko pričakovanje tako v raperskih krogih kot tudi izven njih in to ni bil zgolj rezultat dobro zastavljenih promocijskih aktivnosti temveč predvsem odraz resnične želje mnogih fenov po novi N'tokovi solistični plošči.

Po vseh letih raziskovanja je za N'toka zopet napočil čas vrnitve h koreninam, k hip-hopu, ki ga je po lastnih besedah v zadnjih letih kar nekako zanemaril. Po japonski ekskurziji, ki se je nedolgo nazaj manifestirala na plošči Ex Shanti/Future Shanti, je znova začutil potrebo po pisanju v slovenščini, enostavno zato, ker se je vseh teh letih v njegovi glavi nabralo ogromno tem in idej, po drugi strani pa je bila gotovo prisotna tudi želja po vnovični bolj konvencionalni raperski izkušnji.

V tem pogledu je Parada ljubezni opazna nadgradnja prejšnjih albumov, saj N'toka prikazuje tudi kot glavnega tvorca glasbe, ne samo besedil, in je kot taka sad njegovega novega navdušenja nad raziskovanjem softvera in raznih sintetizatorjev zvoka v procesu spoznavanja z ustvarjanjem elektronske glasbe. Pri tem mu je že nekaj let v veliko pomoč njegov pajdaš Igor Vuk aka BeatMyth, s katerim je sodeloval že na njegovi plošči Your Own Two Heads in tudi na letos izdani N'tokovi japonski plošči.

Glasbena osnova pesmi na Paradi ljubezni bržkone ne predstavlja takega ustvarjalnega presežka kot N'tokova besedila, izraža pa njegovo glasbeno širino in seznanjenost s trenutnimi aktualnimi trendi. Spomnim se, denimo, evforije ob izidu solističnega prvenca Cesarjeva nova podoba, ki je navdušil mnoge poznavalce takratne alternativne scene, saj je bilo v njegovi glasbeni podobi čutiti velik vpliv takrat zelo popularnega anticonovskega zvoka. Danes je to pač precej bolj aktualna klubska plesna glasba, ki je v zadnjih letih našla pot tudi v dnevno sobo.

Če se po drugi strani osredotočimo zgolj na besedila pesmi, N'tokova prodorna misel ustvarja hudomušen a še kako realen prerez sodobne slovenske družbe, ki varnost, zasebnost in udobje postavlja na sam vrh svojih vrednot, hkrati pa ob porazni samorefleksiji, pregovorni privoščljivosti in pomanjkanju poguma ustvarja vedno bolj otopelo družbeno sredino. To je neka temeljna misel albuma, ki se kot rdeča nit vleče skozi vse skladbe na njem in v kombinaciji z za slovenske razmere drzno zastavljeno muziko ustvarja enega izmed tistih antologijskih albumov ne samo slovenskega hip-hopa, ampak popularne glasbe v obče. Parado ljubezni že ob njenem izidu zlahka postavimo ob bok Alienovi Levi sceni in Klemnovemu Trnow stajlu, s svojo kritično sporočilnostjo pa ju tako ali tako daleč presega.