Pan, 2018

Pred nami je naposled novi dolgometražni poskus v Berlinu nastanjenega britanskega audioinženirja, programerja, producenta in didžeja TJ Hertza aka Objekta, ki ponovno prihaja izpod okrilja založbe PAN Billa Kouligasa. Samo v zadnjem letu smo na RŠ-u recenzirali PANove varovance Errorsmitha, Eartheater, Puce Mary in duo Amnesia Scanner, kar vsekakor potrjuje aktualnost sodobnih abstraktnih elektronskih muzik na naši frekvenci.

Cocoon Crush prihaja leto dni po njegovem odlično sprejetem dvojnem singlu Objekt #4 in štiri leta po težko zapletenem prvencu Flatland. Kolega Pucelj je slednjega označil za kronski dokaz aktualnosti duha in patine Aphex Twina ter širše IDM-a znotraj praznine disfunkcionalne elektronske plesne glasbe v letu 2014. Disfunkcionalno, dekonstruirano in abstraktno so v tem času postali koncepti, ki v kontekstu širjenja obzorij elektronskih glasb na mejah avantgarde, elektroakustike in sodobne kompozicije igrajo ključno vlogo. Če je torej Flatland izpadel kot nekakšen formalistični paradoks, v katerem polnost detajlov izžareva praznino, pa s Cocoon Crush Objekt svoje abstraktne zvočne kulise naseljuje z vsaj navideznim narativom, tj. oprijemljivejšo, osebno substanco.

​

Njegovo značilno, kovinsko hladno in hrustljavo hi-fi patino, ki je spominjala na sterilno čiste zvoke krovnega sistema namišljene vesoljske kapsule, so tokrat naselili bolj organski, ušesu manj tuji elementi. Najsi gre za tradicionalne japonske instrumente, smotrno aranžirana godala, pršenje vode, hipnotične tibetanske sklede, posnetke na terenu, šum tinitusa ali ustvarjalčev procesiran glas: zdi se, da Hertz disociativno in futuristično izkušnjo Flatlanda tokrat nadgrajuje s korakom nazaj. Recimo mu back to nature preobrat. Gre predvsem za navezovanje na pentatoniko in druge elemente vzhodnoazijske glasbene tradicije, ki poslušalcu ponudijo konkretnejše asociacije. Zdi se, da skuša avtor s tem ubežati prekletstvu futurizma postinternetnih glasb. Cocoon Crush je morda Hertzev odgovor na resno vprašanje, ali je ob abstraktnih zvočnih pejsažih, odsotnosti tradicionalnih pesemskih struktur, audiofilskem zvočnem dizajnu in žanrski neulovljivosti pri poslušalcu še mogoče izzvati čustven odziv. Je Cocoon Crush lahko izkustev polno poslušalsko doživetje, več kot zgolj gola audiofilska ali intelektualistična masturbacija? Predvsem lahko zapišemo, da je album kompromis med najbolj sintetičnimi in najbolj organskimi zvoki, nekakšna kiborška buba iz svile in ogljikovih vlaken.

Ključni elementi so tu trije: pretežna odsotnost ritmičnega skeleta in fluidnost tempov sta okvir. O tem se je na dolgo in široko razgovoril v zelo informativnem nedavnem intervjuju za Red Bull Music Academy. Drugi element - metaforo oziroma barve - predstavlja fuzija naravnih in umetnih zvočnih virov, tretji element - do amena fetišizirane teksture - pa so dejanski premiki čopiča po platnu. Čeravno se Hertz večinoma drži počasnih tempov in prisega na neopredeljive aranžmaje, pa se pri komadih 35 in Deadlock, ki se ponašata z upočasnjenim, detajlno procesiranim electro breakbeatom, ali psihedelični reggaeton emulaciji Secret Snake vsaj v teoriji približa plesišču. Še najbolj eklatantna manifestacija njegovega norega aranžiranja je z elementi Objektovega hita Ganzfeld prepredena skladba Silica, ki zveni kot nekakšna psycho doom jazz improvizacija za sinte in ritem mašino. V dromljajočem delu Another Knot se Hertz povsem spusti z vajeti in postreže z bržkone najbolj abstraktno skladbo v svojem katalogu. S skladbo Rest Yr Trouble Over Me, osredinjeno okoli tibetanskih skled, pa nas odpelje v svet Tibetanske knjige mrtvih in skozi igro feedbackov, delayev ter teksturnih plastenj razodene svojo kontemplativno plat. Pluralnost zvočnih virov in žanrov, iz katerih se napaja Objekt, se dodatno odstira v delu Runaways, nekakšnem mišmašu njegovega lanskega hita Theme From Q in producentskih metod dvojca Equiknoxx. V njem kulminirata njegova afiniteta do pikolovskega procesiranja melodij in ritmov.

Kljub objektivni polnosti albuma Cocoon Crush pa seveda končna sodba leži v posamičnem ušesu. Na začetku omenjeni narativ nam seveda ni eksplicitno predočen. Včasih se zdi, da Hertz dobesedno lomi zvok. Da ga pred nami upogiba in razteguje, gnete in oblikuje na licu mesta kot kup plastelina. Zdi se, kot da melodije mestoma ustvarja in modulira IRL, da se manipulacije frekvenc godijo vzporedno z gibi njegovega telesa. Morda se v teh detajlih skriva Objektovo razmišljanje o humanizmu lastne glasbe, o metaforični spojitvi človeškega tkiva in vezja. Strukturni eklekticizem nabora skladb, nihajoča razpoloženja ter raznotere atmosfere in gola lepota predstavljenih zvokov so zadovoljiva garancija za evokativno in bogato, ne pa tudi nujno prijetno in izpopolnjujočo izkušnjo. Objekt je eno izmed skladb naslovil Rest Yr Troubles Over Me. Na koncu se to sporočilo zdi ključno vabilo k albumu Cocoon Crush. TJ Hertz vas vabi, da vstopite v njegov svet, ki ni več flatlandovska pustinja, pač pa objektovskih zvočnih parafernalij polna krajina, skrita pod neštetimi plastmi nežne svile.